rešitve problemov, na katere se nanašajo. V Metafiziki vzbuja dvome o nauku o ciljnih vzrokih in razgalja šibke točke še nekaterih drugih Aristotelovih teorij, denimo teorije o prvem negibnem gibalu. Toda čeprav preiskuje težave, skoraj ne ponuja pozitivnih novih predlogov za njihovo rešitev. Tudi v razpravi O ognju zadene temeljni ugovor proti Aristotelovemu nauku o tem predmetu. Vendar ne oblikuje nikakršne nove teorije o prvinah; še več, niti samega ognja ne poskusi določno opredeliti. Na kratko se dotakne vprašanja, kakšno naravo imata prvobitna para nasprotij, in pripomni, da je po eni predstavi »videti, da toplota in hladnost nista počeli, ampak bistveni lastnosti nekaterih stvari. … Poleg tega imajo tako imenovana enostavna telesa mešano naravo in obstajajo drugo v drugem. Kakor ogenj ne more obstajati brez zraka ali nečesa mokrega in prstenega, tudi mokrota ne more obstajati brez ognja, zemlja pa ne brez mokrote« (III 53 3 sq.). Toda čeprav iz tega sklene, da vprašanje, kako opredeliti enostavno telo, kliče po nadaljnji preiskavi, se ji sam izogne – deloma gotovo zato, ker ne sodi k obravnavanemu problemu, deloma pa najbrž tudi zaradi težavnosti vprašanja. V preostanku razprave se Teofrast posveti množici večjih in manjših problemov, vse od metod, kako zanetiti ali pogasiti ogenj, do razlage, zakaj se manj opečemo, če tesno stiskamo razbeljen raženj, kot če ga držimo le narahlo. Veliko njegovih opažanj je zanimivih, čeprav se ob pomanjkanju objektivne temperaturne lestvice seveda marsikdaj preveč zanaša na subjektivne vtise, ko presoja o vročem in mrzlem. Toda čeravno prinaša nekaj pomembnih podatkov za preiskavo tega, kaj je ogenj, ne predloži nobenega določnega odgovora na vprašanje o njegovi naravi ali na še večji problem, kaj so osnovne sestavine fizičnih teles. Doslej smo obravnavali Teofrasta predvsem kot kritika splošno sprejetih mnenj. Pozitivnejšo stran njegovega dela pa vidimo v