razvidno, da obstaja marsikaj, kar se ne pokorava dobremu in ga ni deležno.« Teofrastova razprava se vsekakor ne izteče z odpisom ciljnih vzrokov; nasprotno, mislece, ki so podcenjevali njihovo vlogo, celo kritizira. Poudarja pa, da je iskanje ciljnega vzroka včasih zgrešeno. Čeprav je to smer nakazal že Aristotel, ko je primerjal to, kar se zgodi »iz nujnosti«, s tistim, kar se zgodi »zavoljo boljšega«, Teofrast jasneje pove, da »obstaja marsikaj, kar se ne pokorava dobremu in ga ni deležno«. Po njegovem mnenju je svet v splošnem dobro urejen; kot večina Grkov je tudi prepričan, da zlasti nebesna telesa kažejo najvišjo možno stopnjo reda. Vendar priznava in opozarja, da se v naravi, tako pri živalih kot pri gibanju prvin, marsikaj dogaja naključno in brez smotra. Drug primer, v katerem Teofrast izpostavi enega ključnih Aristotelovih naukov daljnosežni kritiki, zadeva teorijo o enostavnih telesih. V kratkem delcu O ognju opozarja na razlike med ognjem in drugimi enostavnimi telesi – zrakom, vodo in zemljo. Prvič, edino ogenj ima sposobnost, da se poraja sam iz sebe, medtem ko za druge tri prvine to ne drži, čeprav se naravno spreminjajo druga v drugo. Drugič, pri večini naravnih ali umetnih načinov, na katere nastane ogenj, je potrebna sila. Tretjič, preostalih enostavnih teles nismo zmožni ustvariti, medtem ko ogenj lahko zanetimo na veliko različnih načinov. In četrtič, največja razlika med ognjem in drugimi prvinami je, da slednje obstajajo same zase in ne potrebujejo podlage, kar za ogenj ne velja. »Vse, kar gori, je vedno tako rekoč v procesu nastajanja, ogenj pa je nekakšno gibanje; ko goreča stvar naposled nastane, s tem tudi propade, brž ko zmanjka gorljive snovi, pa propade tudi ogenj sam« (III 51 24 sq.). Zato »se zdi smešno, da bi ga imenovali prvino in tako rekoč počelo, če ne more obstajati brez snovi«. Teofrast je pronicljiv kritik Aristotelovih stališč, vendar s svojimi kritičnimi pripombami le redkokdaj daje osnovo za nove