V ustavo je vgrajenih kar nekaj določb, katerih osnovni namen je bil zagotoviti stabilno vlado. Konstruktivna nezaupnica predpostavlja, da je vlado mogoče zrušiti samo z izvolitvijo novega mandatarja (za kar je v našem primeru potrebnih 46 glasov). Za nezaupnico na podlagi interpelacije je prav tako zahtevana večina vseh poslancev, enak kvorum je določen za primer, ko bi glasovanje o zaupnici vladi zahteval njen predsednik. Odstop je tako najlaže izvedljiv postopek zamenjave vlade - če namreč odstopi ministrski predsednik (o taki svoji odločitvi obvesti predsednika parlamenta), to potegne za seboj odstop celotne vlade. O odstopu v parlamentu ni glasovanja, poslanci se s tem dejstvom le seznanijo. Seveda pa odstopu sledi oblikovanje nove vlade, po enakem postopku kot po volitvah. Prvega kandidata za mandatarja predlaga predsednik države; če ni izvoljen, se predlagateljstvo lahko razširi na poslanske skupine in skupine najmanj desetih poslancev. In če tudi med več kandidati nihče ne dobi vsaj 46 glasov, se lahko parlament (v izogib razpustitvi parlamenta, ki je nujna posledica neizvolitve predsednika vlade) odloči izvoliti mandatarja z navadno večino. V vsakem primeru bodo torej imeli zadnjo besedo poslanci.