Luževič meni, da Drakslerjev drastični ukrep ni primerna rešitev, saj so s tem prizadeti predvsem dijaki. Župan je sicer vsem trem šolam poslal nove pogodbe z višjo najemnino, vendar jih je poslal na napačen naslov - ravnatelji namreč smejo podpisovati le pogodbe, skladne z merili ministrstva za šolstvo in šport. »Takšna cena pa bi gimnazijo zlomila,« je ogorčen Luževič. Po njegovem je edina rešitev skupni dogovor, katerega ključ je razrešitev bistva problema - ki je, pravi Luževič, drugačen pogled na dvorano na strani ministrstva kot na strani lokalne skupnosti. Prvi vidijo dvorano predvsem kot šolsko telovadnico, drugi si jo lastijo kot nekaj samoumevnega (zgrajena je bila predvsem s samoprispevkom) in bi šolam, ki ure telovadbe plačujejo po merilih ministrstva, radi zaračunali komercialne cene. Prav največji klubi (Škofja Loka ima štiri prvoligaše) pa so za uporabo dvorane dolžni 26 milijonov tolarjev. A njih se nihče ne upa postaviti na cesto. »Zavedam se, da bi jih že pred časom morali vreči iz dvorane, saj tudi po pol leta niso plačevali najemnine,« priznava Luževič, ki sam ni ukrepal, je pa ministrstvo in občino ves čas opozarjal na resnost problema. Napovedal je tudi, da Gimnazija ne namerava več upravljati dvorane, saj so prav zaradi tega tudi davčni zavezanci, poleg tega pa so uspešno poslovali predvsem s pomočjo bifeja, teniških igrišč in prodaje oglasnega prostora. Ravnatelj poudarja, da je bila dvorana slabo grajena, o čemer govori tudi podatek, da so vanjo v zadnjih letih vložili kar 73 milijonov tolarjev, pa je kljub temu v katastrofalnem stanju. »Skrajni čas je, da se dvorana uredi. Stanje v garderobah je postalo nevzdržno. Le kaj si mislijo Olimpija ali pa celjski rokometaši, ko pridejo na tekme,« se sprašuje Anča Kalan, profesorica telovadbe v Srednji lesarski šoli. Vprašanje je tudi, kaj bo s petimi zaposlenimi v dvorani, saj je župan zatrdil, da danes tudi delavci ne bodo imeli vstopa v dvorano.