Vseh volilnih obljubovalcev svetle prihodnosti so zdaj polna usta varčevanja in poštene ter pametne porabe državnega denarja. Sedanja slovenska vlada se sklicuje prav na to zvijačno vabo. Toda vrhovni vladni predsednik v praksi nič ne kaže, da res razume varčevanje in poštenost. Sredi tedna je imel eno od svojih mnogih turnej iz spoznavanja slovenske dežele - tokrat prek Destrnika, Andraža, Ljutomera, Gornje Radgone in Maribora. Prišel je menda kot predsednik vlade. Vsaj službena avtomobila, šofer, varnostniki in protokol so kazali, da je v tej vlogi. Za pesek v oči so v organizacijsko shemo napisali nekaj področij, o katerih bi se vsak premier zares lahko veliko pogovarjal, toda v resnici je bilo vse drugače. Klepet o novi šoli ni navrgel nobene novosti, ampak je pod preprogo pometel še tista vprašanja, ki so padla na mizo kar tako sama od sebe. Vsakomur je bilo jasno, da je premier prišel v občino, ker njen župan kandidira v Bajukovi stranki. In da je na sosednji Destrnik prišel, ker tam županuje Franc Pukšič, Bajukov brat po sklenjeni koalicijski pogodbi. V Vitomarcih je premier z ženo in vsem svojim vladnim aparatom le vlil korajže svojemu kandidatu, se z njim slikal, ga pohvalil za lokalno televizijo ter se pač za hip pokazal na vaškem trgu, da bi tisti dva ali trije volivci, ki so takrat šli mimo, videli, kako pomembni ljudje se zanimajo za njihov kraj. Premier je na hitro odigral še dva aduta. Stopil je v vaški farovž, v katerem je bila zbrana večja skupina župnikov, ki so imeli nekakšen posvet, v resnici pa so pričakovali mariborskega nadškofa Franca Krambergerja, ki je tistega dne imel godovni dan. A je Frančišek malo zamujal, pa ga tam še ni bilo. Zato pa je premier zbranim župnikom naročil: »Računamo na vas, da boste ljudi vspodbujali k pravilnim odločitvam! (....Ne za Bajuka, ampak naj volijo za Novo Slovenijo!«