Tam zgoraj so se poletja nizala v veliko čudovito pravljico. Vsi dnevi so bili polni svetlobe, ki se je cedila v podkožje. Tam so sanje izgubile pomen in namen. Posedeti pod smrekami in vonjati svežino, ki se je kotila v skrivnostnih jamah, kjer da živijo spake … In koliko pripovedi se je šele nizalo v večerih, ko je dišala polenta in so cvrčali ocvirki. In zagoreli kosci so posedali v senci, si trebili zobe z bilkami sena in s trščicami. In tu in tam se sliši pesem. Prav tam zgoraj, kjer je dolg zid iz kamenja, prav tam zgoraj se je najprej oglasila pesem. Kadar je bilo tam zgoraj košnje konec, se je Lina postavila na zid in zapela. Prej so jo kajpak nekoliko opili. In potem je pela, visoko, zariplo; vse je pela: narodne, partizanske, tudi kakšno cerkveno je zapela. Z nočjo pa je utihnila. Ne vem, kaj je pomenilo njeno vzklikanje: »Kolla luna!« Takrat smo res vedeli, da je tam zgoraj košnje konec. Precej znoja nam je izcedilo seno, o precej! Ko so povsod okrog nas že peli puhalniki in traktorji pa kosilnice, so se tam zgoraj še oglašale kose. Ampak spravilo sena je bilo še bolj staromodno; pravzaprav se od poselitve planote ni spremenilo. Seno so zgrabljali in nalagali v posebne rjuhe, našivane iz vrečevine. Kupček sena so zavihteli na glavo in ga nesli na podstrešje. Tam pa je bilo vroče, o tam … Prinašalci so seno zavalili skozi vrata, da se je povsem stemnilo. Moral si ga hitro odvleči, ga razvezati in z vilami razmetati, dokler je šlo. Potem smo seno tlačili pod streho, se z glavo zadevali v deske, se opraskali ob kakšen žebelj. In vroče je bilo vroče … Stekel sem ven in gledal dol, na njivo, koliko sena jim je še ostalo, štel sem prinesene kupe in primerjal ograbke. Včasih sem se razveselil, ko sem jih zaslišal blizu hiše; to je pomenilo, da se bliža konec, da so skorajda že končali. Potem so sledile malice, oddihljive malice: domač sir, pršut, malo vina. Vsi zbrani v senci, besede so trudne, roke izmučene, žulji skelijo, seneni drobir vsepovsod: v hlačah, nosu, ušesih … in kihaš in se praskaš. Pohvalijo te, da si dobro tlačil seno in te silijo z vinom. Pa ga spiješ kozarec, dva. Svet se zaziblje, vse je mehko, vse je prav. In vnema se prepir o tem, da bi bilo treba seno voziti s stričevim traktorjem, ne pa, da ga takole nosimo na glavi, tako kot pred sto leti in več. Ja, ti prepiri so se dogajali, ko sem že hodil v srednjo šolo. In primerilo se je, da smo celo res tekmovali. Stric je trdil, da ga prej znese na glavi, preden mi seno zmečemo na traktorsko prikolico in potem še na podstrešje. Sliši se prav čudno seno na podstrešju. Pri nas je pač bila taka navada: vse v eni hiši, živina, ljudje in seno. No, pa smo šli na njivo. Razdelili smo se v dve skupini: tisti, ki smo bili za traktor, in oni, ki so hoteli dokazati, da je tradicija učinkovitejša. Stricu je šlo dobro. Hitro je nosil, zelo hitro. Preden smo mi naložili prikolico, je res že znesel dobro tretjino njive. Potem pa je le odnehal, najbrž tudi zaradi pogostega obiskovanja lonca z vinom. In sod vina … ja, stric je pripeljal sod vina za košnjo. Pa smo se zbirali tam okrog in okušali ne ravno vrhunsko vino, ampak teknilo je, to pa. Ja, cel sod, cel sod smo ga spili. Kaj pa vem, kakšnih sto petdeset litrov. Seveda so pripomogli tudi sosedje, ki so se oglasili, ker so pač vedeli, da imamo sod vina. Ko se je košnja iztekala, se je delo ustavljalo. Poslanjali so na grabljah in vilah in se že kar na njivi prepirljivo pogovarjali; vino je dobilo svojo pravico. In ob večerih so se včasih tudi skregali; zariplo so kričali drug na drugega in se petelinili. Očitali so si marsikaj, se zbadali zaradi partizanščine, se prerekali, kdo bo gospodar … In tako so usihali dnevi košnje. No, da bi bilo spravilo lažje, so si včasih umislili tudi kakšen prevoz sena, čeprav smešen, pa vendarle. Iz globoke jame so ga nameravali voziti kar s starim fičkom od drugega strica. In so se zapeljali v jamo, navezali kup sena na streho fička in … Smešno je bilo videti vse skupaj. Seno se je zibalo sem ter tja, fičko je rohnel, star oče pa je preklinjal, da so norci pijani in je metal klobuk po tleh. No, ja, saj so tudi sosedje marsikaj poskusili. Tako so zapregli majhen voziček za moped in ga vozili. Joj, kako je brenčal ubogi moped v bregu. Spet drugi so seno nalagali na voz in ga ročno porivali do hiše. Le malokdo je seno vozil s pravo volovsko vprego. Na našem koncu vasi samo dva malo večja kmeta, vsi drugi pa seno na glavo in gremo. Ja, seno, seno.