Naj priznam, da so mi simpatičnejše družbe, v katerih dominira liberalni pogled na svet: v sedanjih razmerah pa se mi svoj osebni okus zdi toliko pomembneje zagovarjati tudi zato, ker gre za manjšinsko stališče, saj ga predvsem ob zgodbah o raznih Zdenexih skoraj ni slišati. Še več, včasih se mi zdi, da se zgornja paradigma, tako značilna za razvite evropske postindustrijske države, pri nas sploh še ni vzpostavila. Večina komentarjev ob zgodbi o Zdenexu je namreč poudarjala, da so ljudje pri nas očitno res na psu, če se zatekajo tudi k takim oblikam zaslužka - in pri tem spregledala, da je, če sem pravilno razumel časopisna poročila, v omenjeno podjetje 3000 ljudi prineslo okoli 45 milijonov mark, kar v povprečju nanese 15.000 mark na glavo. Toda če ima nekdo 15.000 dem zato, da jih vloži, potem finančno le ni tako zelo na psu, saj sicer ne bi imel 15.000 mark; drugače povedano, četudi sam čutim vse simpatije do tistih, ki so pripravljeni delati, a so ostali brez dela brez svoje krivde, se mi zdi neokusno za žrtve tranzicije razglašati ljudi, ki so želeli zaslužiti na lahek način, saj jih v roke špekulantov in morda celo prevarantov ni nihče silil, ampak jih je tja pognal njihov lastni pohlep. Ali če sem natančnejši, ti ljudje so žrtve tranzicije, a ne iz objektivnih, ampak iz subjektivnih razlogov: svet okoli nas je morda res neurejen, kaotičen in nemoralen - a je tak tudi zato, ker je neurejen, kaotičen in nemoralen vrednostni sistem ljudi, ki pričakujejo hitre in lahke zaslužke ob stoodstotni varnosti. Zato bi morda lahko tvegali tezo, da bo tranzicije konec takrat, ko bodo ljudje razumeli, da s špekulacijami lahko zaslužijo le redki, drugače pa je vsaj načeloma v življenju žal treba delati in pri tem ne pričakovati, da bo država prevzemala odgovornost za napačne finančne ali poslovne odločitve posameznikov in podjetij...