Zanimalo me je, kaj lik te postfeministične figure, torej ženske, ki je samostojna in ima poklicno kariero, pomeni v kontekstu slovenske družbe tranzicije. Zanimalo me je, kaj si o tej ženski figuri mislijo mlada dekleta. Zanimivo je, da so se skoraj soglasno strinjala, da gre za progresiven lik zahodnega modela ženskosti, ki se bo sčasoma realiziral tudi pri nas. Toda če pogledamo usodo Ally McBeall v kontekstu komercialne ameriške televizije v zadnjih petdesetih letih in jo primerjamo z močnimi ženskimi figurami izpred desetletij, denimo z Lucy Ricardo iz nadaljevanke Rad imam Lucy, vidimo, da je progresivnost raztresene Ally vprašljiva. Ally je pravzaprav regresivna figura, saj predstavlja infantilno žensko, nesposobno razreševanja ljubezenskih konfliktov in medsebojnih odnosov; je ženska-otrok, ki noče odrasti. Odgovor, zakaj se zdi našim dekletom ta lik ženske napreden, je v našem zgodovinskem in socialnem okolju. Tanja Rener denimo ugotavlja, da so glede na pričakovanja razrešitve spolne neenakopravnosti prav mlada dekleta največje žrtve tranzicije. To, da vidijo gledalke pri nas Ally kot progresivni ženski lik, lahko pomeni način ubeseditve tega razočaranja. Ally namreč zanje ne glede na vse predstavlja žensko, ki ji je uspelo.