Zares iskreno si je želeti, da bi bilo vsakršno trpljenje izravnano in izmerjeno, da se ne bi prenašalo iz roda v rod, iz enega desetletja v naslednje desetletje. In tu imamo v mislih spominjanje na žrtve in mrtve iz druge svetovne vojne, torej iz obdobja, ki še dandanes ni docela pomirjeno in razrešeno. Imamo torej v mislih Dan spomina, kjer koli ga že obhajamo, v kateri koli državi, narodu oziroma narodnostni skupnosti in se pri tem zavedamo, kako je v bistvu nujno dati pravi odgovor mrtvim kakor tudi trpljenju vseh tistih, ki so zaradi izgube svojcev ostali nepovratno prizadeti - mrtvih žal ni mogoče obuditi. In ker mrtvih ni mogoče obuditi, prizadeti boleče iščejo povračilo, pravico in pravičnost, iščejo zadoščenje, ki bi jih moglo potolažiti. Tolažbe pa ni in ni in vsled tega ne more biti slučaj, da so usodni dogodki izpred šestdesetih let še danes tako presenetljivo živi in rane še niso zaceljene. Kako bi tudi lahko bile, če države in narodi marsikje - zagotovo tudi v naših krajih - niso še našli vsezajemajočega pristopa do tragičnih dogodkov preteklosti. Pač, vojna je nekaj nepopisno strašnega, v vojni nasilje preskoči v svoj lastni triumf, udarja na vse strani z vseh strani, in čeprav se navadno z ene strani sproži, se potem vse konča v temni nagnetenosti vsesplošnega zadajanja smrti. Kako torej vso to grozo razpreti in dati trpljenju in žrtvam prostor, ki jim pripada, ker šele takrat bo naša sedanjost pomirjena, šele tedaj bodo obzorja prihodnosti zares razsvetljena. Ena je namreč osnovna resnica: vsi mrtvi so sveti in v tej svetosti enaki in dokler jim te svetosti in enakosti ne priznamo, toliko časa ni in ne more biti v nas pomiritve. Zatorej ne obstajajo le moje žrtve, niso moje žrtve in moji mrtvi edini, za katere moram poskrbeti, medtem ko mi za druge ni mar. Dokler posamezniki, narodi in države mislijo tako, namreč da je dovolj brigati se le za lastne žrtve, toliko časa bo teža preteklosti na vseh nas ostala. Resnična razbremenitev bo zaživela šele tedaj, ko bomo vsi, ko bodo vse države in vsi narodi, vsi in brez izjeme, v svoj spomin vključili tudi žrtve vseh drugih držav in vseh drugih narodov, toliko bolj, v kolikor so žrtve padle v medsebojnih spopadih in medsebojnih izločanjih. Res, resnično dostojno in v najboljšem pomenu človeka vredno je takšno obhajanje spomina, ki se iz srca pokloni vsem, ki so trpeli, ter izrazi čast in prizna dostojanstvo prav vsem, ki so umrli. Vse, kar ni to, je dosti dosti premalo. Premalo je torej zgolj enostransko obhajanje Dneva spomina, povsem neustrezen je danes film o fojbah z zornega kota ene strani. Več kot pol stoletja po tragičnih dogodkih bi bilo zato umestno razglasiti evropski Dan spomina vseh na vse, vanj zajeti vse žrtve vseh držav in vseh narodov, vse žrtve, ki jim je bilo nasilno odvzeto življenje v tem ali onem imenu. V nasprotnem primeru bodo rane še naprej odprte in bodo še naprej preprečevale željeno zbliževanje med narodi. Janez Povše