Smrtonosni pohod bivšega dijaka po gimnaziji v Erfurtu je stal življenje okrog ducata profesorjev in dijakov, njegovih nekdanjih sošolcev. Streljal jih je po vrsti, tako kot jih srečeval in tako, kot so mu bili antipatični, na koncu je usmrtil še sebe. Nekateri kritiki nemški policiji očitajo preveč »ziheraško« ravnanje, zaradi katerega naj bi umrle tudi žrtve, ki bi jih ob bolj odločnem nastopu lahko rešili, pri tem pa pozabljajo, da je eden od policistov takšen pogum plačal z življenjem. Ko je želel vstopiti v gimnazijo takoj po prvih obvestilih o streljanju, ga je storilec kar skozi okno pritličja ustrelil v glavo. Sledilo je maksimalno previdno in prusko disciplinirano osvajanje gimnazijskih učilnic ene za drugo s strani policijskih specialcev, to pa seveda terja čas. Tudi takšnega, v katerem lahko kakšna od ranjenih žrtev izkrvavi, kar se je na koncu res zgodilo. Motiv storilca: maščevanje za slabe ocene.Umor slovenske družine v Rovinju se je v začetku kazal kot popoln zločin: nobene sledi, nobene priče, nobenega motiva. Molk, v katerega so se zavili hrvaški in slovenski organi pregona, je bil izjemen in vsaj na slovenski strani še nezabeležen, očitno pa upravičen. Osumljenci bi naj bili sedaj znani, po medijskih podatkih je med njimi tudi edini preživeli član družine, motiv za kruto dejanje pa naj bi bila - kako trivialno - želja po dedovanju. To razloži tudi na prvi pogled povsem nesmiselno smrt najmlajšega člana družine, še otroka, ki je moral umreti, saj bi drugače osumljenec dediščino delil z njim. Seveda je vprašanje, ali ta zgodba drži, še bolj tvegano pa je napovedovati, ali bodo zbrani dokazi zadoščali za obsodbo. Maksimalni napori kriminalistov obeh držav, ki se jim lahko samo čestita, se ob nepredvidljivem sodstvu in ob zvezdniški odvetniški ekipi glavnega osumljenca lahko kaj hitro izkažejo kot nezadostni.