Angleški dokumentarni film (režija Helen Littleboy), produkcija 2002, hoče znanstveno verodostojno odgovoriti, ali so tudi živali homoseksualci. Pri tem mora najprej homoseksualnost opredeliti. Ko poskuša, se prikaže več možnih namenov filma: ali naj gledalce prepriča, da je homoseksualnost nekaj naravnega, pogojenega z deformacijo žleze v možganih; ali naj hrabro koraka v boj za pravice gejev … Novinar se je v dokumentarcu predstavljal kot gej in skušal objeti čuvaja labodov. Film nehote predstavi živalsko homoseksualnost kot nekaj redkega, ko pač poroča, da ljudje sploh nočejo govoriti o tej temi, znanstveniki in filmski producenti pa posnetke na to temo izrezujejo. Je to torej film o zlobnežih, ki se sramujejo gejev? Ne, film zbira dokaze. Avtorji so dobili z vsega sveta posnetke o aktih istospolnih živalskih partnerjev. Kratki, nenavadni posnetki, ki jih niso posneli sami, so tisto, kar jim jemlje verodostojnost. To, da samec skače na samca, takoj odpre vprašanje, ali je šlo za pravo penetracijo in ali je takšna praksa za enega od obeh trajna navada. Tega posnetki ne izdajo, avtorji morajo istospolna nagnjenja pri živalih definirati sociološko: so razumljiva, če samci ali samice zaradi razmer nimajo izbire ali gre za dokazovanje prevlade. Če pa se samec odloči, da bo naskočil samca vpričo razpoloženih samic, potem je pač gej. Globoko! Seznanili smo se s homoseksualnimi ovni. "Pri ovnih je takih od šest do deset odstotkov," nam je povedala ameriška znanstvenica. "Lastnost pri njih pa, kot kaže, ni dedna." Zvedeli smo tudi, da so istospolno usmerjene posameznike dokumentirali pri štiristo živalskih vrstah. Sesalcev je vsaj dvajset tisoč vrst, vseh živalskih vrst pa ni da bi govoril! Znanost o homoseksualnosti pri živalih se še ni prav razmahnila. Tudi ta film o tej znanosti je zabaven uvod v temo, za vrtce pa manj primeren. Zaman nas skuša prepričati, da so ponujena opažanja nekaj novega, kot da ne vemo, kaj vse počnejo psički in morski prašički.