Knjiga je sprožila v naši javnosti veliko odmevov, na katoliški strani tudi kritičnih pripomb in vzporejanje Župančiča z manj pomembnim Sardenkom. Prvi jo je konec decembra 1903 v »Slovenskem narodu« v superlativih ocenjeval Josip Regali: Župančič je v liriko naše moderne poleg čustva vnesel tudi krepko idejo, njegova poezija je vsebinsko pestra in bogata, njen izraz mojstrski. V januarski številki »Doma in sveta« 1904 je Evgen Lampč pohvalil pesnikov mladostni zanos, bujno fantazijo in povezanost z domačo zemljo, odklonil pa pesmi s protikrščansko miselno in nravstveno uperjenostjo; Lampč je v isti številki revije ocenil tudi skoraj hkrati izšlo Sardenkovo zbirko »V mladem jutru« in ji dal prednost pred Župančičevo. Isti mesec je v »Slovencu« zelo ugodno ocenjeval knjigo pesnika-duhovnika tudi F. S. Finžgar, o Župančiču pa dejal, da je v svoji zbirki mladostno pogumen, a obenem ponekod nenraven in protiverski, veruje pa, da se bo izčistil in dozorel. V februarski številki revije »Slovan« se je oglasil z zgoščenima oznakama zbirk obeh pesnikov Ivan Cankar, pri Župančiču kot značilno potezo ugotovil življenjski pogum in optimizem ter se uprl temu, da oba pesnika primerjajo iz zunajestetskih, ideoloških nagibov; podobno oceno zbirke »Čez plan« je Cankar objavil še v marčni številki »Ljubljanskega zvona«. S ponovno primerjavo navedenih pesniških zbirk je Cankarju v »Katoliškem obzorniku« 1904 odgovoril Aleš Ušeničnik: Župančič je sicer postal bolj možat, še vedno pa ni notranje ubran, saj so nekatere njegove pesmi ali frivolne ali blasfemične, medtem ko je Sardenko religiozno harmoničen in povezan z ljudstvom; v istem letniku revije je Ušeničnik posebej zavrnil Župančičevo panteistično »Ob Kvarneru«. V študentski »Zori« tistega leta se je Lampetu, Finžgarju in Ušeničniku v kompariranju obeh poetov pridružil še Ivan Grafenauer; trdil je, da sta si Sardenko in Župančič v umetniškem pogledu enakovredna, filozofijo drugega je opredelil kot »napol panteistično, napol materialistično, nekoliko – versko, mešanico vsega«. Poročevalcu o Župančičevi zbirki v »Naših zapiskih« 1903/04 M. P. sta bila najbolj všeč slog in optimizem pa socialna poanta v pesmi »Nebo in zemlja«.