Tristan in Izolda sta osrednja lika romantične srednjeveške legende, na podlagi katere je Wagner ustvaril istoimensko opero, in pravzaprav je čudno, da po njej ni nastalo več filmov. Ampak če bi to pomenilo, da bi bili vsi taki kot ta nenavdihnjena žajfnica, smo lahko še srečni. V središču pozornosti je ljubezen med cornwallskim vitezom in irsko princeso, nad katero okolica ni navdušena, saj sta si bili v 5. stoletju, ko se zgodba dogaja, deželi še krepko v laseh. Poleg tega je Izolda namenjena Tristanovemu krušnemu očetu, kralju Marku. Ko se vname iracionalna ljubezen, je Tristan torej razpet med ljubeznijo do nje in hvaležnostjo ter zvestobo do njega, ona pa med svojimi čustvi in dobrobitjo domovine. A oboje je prikazano precej medlo, saj film bolj zanimajo lepe pričeske, oblekice, z mesečino obsijane jase in občasna prebadanja nasprotnikov. Lika ostaneta plitka in film na ravni najstniške jokarije, čeprav je v izvirnem gradivu veliko več zrelosti in življenjskih naukov. A pričakovati, da hollywoodske producente briga zanje, je enako romantično kot vsa ta načičkana mehurčkavost. (S. H.)