Drugi del poti k končnemu cilju pa je prevzgoja uporabnikov. Zanimiv je moj občutek, da smo povprečno v prejšnjem režimu veliko več razmišljali kot sedaj. Nekako se to ne sklada s splošnim prepričanjem, da človek več razmišlja, v čim boljših materialnih razmerah živi. Nasprotno. Danes, ko imamo na voljo največ informacijskih virov, kar pomeni tudi večje težave zaradi razlikovanja med njimi, se nas stvari ne tičejo več. Ko sem se peljal iz službene poti in sem hotel poslušati poročila iz Iraka, me je prijatelj prijazno opomnil. Kaj me briga Irak, saj to ne vpliva na moje življenje. Podobno ga tudi ne zanima politika, saj se s tem noče obremenjevati. In takih ljudi je vse več im bojim se, da največ prav v demokratičnem svetu. Tudi Američane namreč zanima le tisto, kar se jih neposredno tiče. Vse več je torej potencialnih uporabnikov belega interneta in vedno manj privržencev podzemlja. Na ljudi, ki sej jih stvari ne tičejo oziroma na njihovo voljo pa je najlažje vlivati s političnim marketingom. In tako smo spet na začetku.