Mnoga desetletja so prešla, premalo nasmejana, odkar je stopila iz Bele krajine bela breza, tako kot priplava bel oblak, in postala pred mojim oknom. Zakaj ravno pred mojim? Bila je še mladika, vitka, plemenite rasti, a že hudo ranjena. Njeni nežni srčkasti listki, svetlozeleni kot vojaška padala, ki so večkrat prekrila nebo nad krajino, so se sklanjali kot neštevilne užaloščene zastavice ob odprtem grobu. Breza je bila ponosna, vendar otožna, saj je bila kruto oropana svoje zemljice.Sedim ob oknu in opazujem okolico hiše. Jesen je, pozna jesen. Vse drevje okoli se je že otreslo listja, samo breza pod mojim oknom še ne. Breze spomladi med prvimi drevesi ozelene in se jeseni med zadnjimi razdenejo k počitku. Moja breza je zrasla že visoko, pokončno, postala je krepka, čeprav že ostarela. Njeni listki so zdaj na jesen postali zlati in frfotajo v mrzlem vetriču tako nemirno kot metuljčki cekinčki v poletni vročini. Vsa je prekrita z zlatim pajčolanom. Tudi tisočletne sekvoje ob San Franciscu ne morejo doseči njene lepote, sploh ne nežnosti in najmanj čustev, ki jih breze razdajajo. Vendar je moja breza tudi zdaj otožna, morda z meglico starostne potrtosti ali pa je samo še bolj resnična.Dolgo je tega, ko mi je poštar prinesel zavitek, poslan iz Leningrada, za katerega ime mesta se je kasneje izreklo »samo« 46 odstotkov meščanov. Na prvi pogled je bila pošiljka videti kot svetopisemski svitek. Ko pa sem jo odprl in razprostrl..., sem zagledal bleščečo ploskev, kot s soncem ozarjeno snežno ravan proti Finski... To ni bil kak star pergament ali papirus, marveč brezovo lubje v velikosti 30 krat 20 centimetrov. Na beli površini je bilo mnogo vzporednih in ozkih, rjavih špranj v njegovo osnovo. Hieroglifi ali palimpsest? Kaj pa mi je Jurij hotel povedati s tem lubjem breze od Čornaje rečke, pod katero je v veliki globini metrojska postaja z mogočnim bronastim kipom Puškina? Ali mi je hotel povedati, da je breza simbol njegove domovine in kulture, tako kot pri nas Bele krajine? Ali me je hotel opozoriti, da njeno deviško lubje obdaja sočno in krepko deblo? Ali pa mi je hotel reči samo to, da je breza lepa kar tako...? No, da je breza najlepše drevo med vsemi drevesi, to že dolgo vem in čutim.Jurij je bil še kot dijak rdečearmejec in komsomolec ter med drugo svetovno vojno ranjen na sovjetsko-nemški fronti. Po vojni je postal zdravnik in se ukvarjal seveda s preventivno medicino. Jurij je imel globoko vero, če ta beseda ni monopolna.Ampak prevelika verska gorečnost je večkrat vprašljiva in celo škodljiva, saj lahko najeda kar osnovne etične principe. Nekaj stoletij nazaj, ne tako daleč, so v opevani »civilizirani« Evropi, ki je takrat štela desetkrat manj prebivalcev kot današnja, v imenu obvarovanja vere obglavili ali na grmadah sežgali sto tisoč »čarovnic« (Baschwitz: Doba čarovnic) in mnoge med njimi so bile duševne bolnice. V švicarskem Glarusu so še na pragu 19. stoletja (1782) obglavili Anno Göldl, ki da je »zavdajala«. V pravoslavnem svetu takšnega početja niso imeli. In v »civilizirani« Evropi so v 14. stoletju, ko je divjala inkvizicija, npr. v Barceloni, dolžili Jude, češ da so metali v vodnjake zvarke in z njimi povzročali kugo..., jih pobijali, njihove otroke pa z glavicami metali ob zid... Kako utemeljena je bahavost Evrope, pove tudi njeno nekdanje večinsko mnenje, ki ga je delila z mnenjem angleškega raziskovalca Afrike F. F. Burtona o Afričanih in njihovem nastajanju. Napisal je tele barbarske besede: »Barbarska navada, hoditi nag in gol, je ogolila tudi duha in obubožala govorico. Nimajo poezije, nimajo ritma, skratka ničesar, kar bi zanimalo razum in vzbudilo čustva...« (M. Šircelj: Drevo življenja, 1985). V resnici imajo afriška ljudstva bogato ustno slovstvo in tudi likovno umetnost, če o ritmu raje ne bi govorili. In še mimogrede: kaj pa je to zdravi razum (common sense)? Ali je to oboroževanje ali so to vojne »civiliziranega« sveta?!Večne vojne in druge krvoločnosti dovolj jasno pričajo o tem, da je človek pripravljen ubijati sočloveka, kar se med zvermi iste vrste le redko dogaja. Pobijanja soljudi pa so bila in so še v deželah, kjer sonce vzhaja, in tistih, kjer zahaja.Med drugo svetovno vojno je bilo ubitih 60 milijonov pretežno mladih ljudi, kar je takrat predstavljalo pol odstotka svetovnega prebivalstva. Malo?! Padlo je 28 milijonov sovjetskih vojakov, milijon anglosaških, devet milijonov nemških, kitajski..., japonski..., padel je poldrugi milijon predvojnih jugoslovanskih državljanov...Nenaravno in zločinsko je umrlo več milijonov civilistov v taboriščih (holokavst – vse zažgati), pri bombardiranjih... »Atomska bomba, vržena na Hirošimo in Nagasaki – je bila – sredstvo objestne morije.« (Charles L. Mee. Kupčija v Potsdamu). Bombardiranje Dresdna...Med drugo svetovno vojno je umrlo več kot pol milijona Leningrajčanov, morda cel milijon, obkoljenih v mestu devetsto dni. Množično so umirali zlasti zaradi lakote in nekateri so bili žrtve kanibalizma. Ti meščani so brez imen pokopani na lepo urejenih, a pretresljivih poljih Piskarjovskega spominskega pokopališča, ki ga obdajajo visoke breze, med katerimi je temno jezerce, po katerem drsijo črni labodi. Na pročelju pokopališča je 12 metrov visok spomenik Materi Rusiji z napisom Olge Berggolts: »Vedi, ko vidiš te kamne (z letnicami blokade mesta), noben ne bo pozabljen, nič ne bo pozabljeno.« Ali res ne?Nekoč so novoporočenci takoj po slavnostnem obredu prihajali k temu spomeniku Matere Rusije in položili svoj poročni šopek. Danes to navado opuščajo in ga polagajo pred mogočen bronasti spomenik mogočnega carja Petra I. Velikega v »54-odstotnem« Sankt Peterburgu. To počno v spomin in občudovanje carja, ki je poleg svojih zaslug za ruski narod tudi osebno sodeloval pri obglavljanju upornih »strelcev«.Mnogi ljudje, ruski in neruski, so prezgodaj umrli tudi na prisilnem delu v rudnikih in gozdovih Sibirije, v carski in sovjetski Rusiji, ali pri kopanju kanalov, ki so jih npr. megalomansko povezali z Moskvo, tako, da je celinska prestolnica postala pristanišče treh morij: Belega, Baltskega in Kaspijskega.Ampak, kaj bi opazovali in čemu bi se čudili svetovni turisti, če bi v zgodovini ne bilo takšnih ali drugačnih sužnjev?! Takšnih ali drugačnih...A. Solženicin je proti koncu svojega življenja spoznal utopično misel, da bi družba demokracije in miru obstajala lahko samo kot družba brez političnih strank...Ko sem nekoč Jurija vodil po predmestnih predelih mojega mesta, je z zanimanjem opazoval tudi bogate vile in me vprašal: »Koliko ljudi pa živi v takšni vili?« Odvrnil sem mu: pet, šest... ne vem. In spomnil sem se ob tem mnogih kleti v porušenih stanovanjskih blokih, ko sem kukal skozi prizemna okenca, kadar sem se sprehajal po povojnem Leningradu. Ti kletni prostori so bili zvečine razdeljeni z omarami na dva dela in na vsaki strani je očitno živela ena družina, nad katero je medlo brlela žarnica... Vendar družina! Na podeželju pa so še dolgo po končani vojni kmetje živeli v zemljankah, vse dokler ni z vrha prišel »ukaz«, da se v zemljankah ne sme več živeti.»V zemljanki zbita stelja rjavi. /Od stropa v težkih kapljah pada vlaga./ Pred jutrom ogenj kot žival omaga./ Samo še oglja beli soj žari.« (Kajetan Kovič: Zemljanka – Sibirski ciklus)Ko sem z Jurijem prispel do spuščene železniške zapornice, je pripuhal mimo vlak. Jurij je začudeno vprašal: »Mar proga ni elektrificirana?« In je malo zbadljivo nadaljeval: »Mi smo pa elektrificirali progo Leningrad–Vladivostok. Deset tisoč kilometrov«. V zameno za progo sem mu hotel malo vrniti, a se nisem spomnil nič bolj pametnega kot to, da sem se pohvalil, da imamo pa pri nas v Planici takšno smučarsko skakalnico, ki nese sto petdeset metrov daleč. Jurij mi je odvrnil, da imajo skakalnico tudi pri njih, na Kavkazu, da nese sto metrov in je največja na svetu... No, prav... Sedaj sva si bila kot bahava osnovnošolčka. In sem Jurija, ki je stanoval v majcenem stanovanju blizu znamenite baletne šole, vprašal: Ko se bo tvoja hči Nataša poročila in imela otroke, kje bo stanovala? Jurij mi je ponosno odvrnil: »Če še zanjo ne bo stanovanja, bo za njene otroke ali pa za otroke teh otrok.« Budet...Vojne, večne vojne so zaradi bolezenskega pohlepnega nagona močnejših za vladanjem. Znani avstrijski psihiater in suicidolog E. Ringl je dejal, da napadalna vojna v svojem bistvu predstavlja samomor – po njegovi tezi o presuicidalnem sindromu.Nekdanja predsednica britanske vlade Margaret Thatcher je na proslavi 200. obletnice francoske revolucije v Parizu leta 1989 dejala, da ne mara revolucij, ker so krvave. No, nekaj dni za tem se je povzpela na križarko in odplula na 10.000 km oddaljene Falklandske otoke, kjer so pravkar v krvi zadušili upor domačinov. Nekdanji predsednik Rusije Jelcin pa je dejal, da je bila Velika oktobrska revolucija odveč in brez potrebe, a sam je bil dokaj aktivno vpleten vanjo (Jekaterinburg - Sverdlovsk). Nemoralnost (moral insanity)? Vulkan nikoli ne izbruhne »brez potrebe«. Nikoli! Kadar pa se to zgodi, žal, razmetava svoje žareče skale tudi po zelenem pobočju. In odmev gorske stene je tolikšen, kolikor kamenja so zlobni mogočneži zakotalili v dolino. Odmev tega kamenja utegne biti res hrupen in lahko najavlja grozeče geslo: Bili smo nič, a bomo vse! Spodbudno bi bilo, če na tem svetu ne bi bilo ljudi, ki so – nič...Veleposestnik z več tisoč »dušami« je srečal na kolovozu svojega »krestjanina« in ga pobaral: »Ali si en čevelj izgubil?« »Ne,« odvrne kmet, »našel, gospod...« V Petrogradu so se nekoč v bajnih dvorcih ob Nevi, z golobnjaki na notranjih terasah, v katerih so se žalostno spreletavali in frfotali beli golobčki, brez oljčnih vejic miru v kljunčkih, šopirili knezi, veleposestniki, veletrgovci, tovarnarji... s svojimi bleščečimi damami.»Klepet in šum in blišč na balih,/ A tu pa tam grižljaj sladíkast/ šelest v penečih se bokalih/ In na punč tortah plamen sínjkast.« (A. Puškin: Bronasti jezdec)»Zbogom, umazana Rusija,/ ti sužnjev in gospôde kraj;/ v mondurah modrih policija,/ pokorno ljudstvo, zbogom zdaj!« (M. J. Lermontov)Jurij je imel globoko vero. V svojem zadnjem pismu mi je napisal tudi tale stavek: »Kar ni uspelo Hitlerju, je uspelo Gorbačovu in Jelcinu. Bodita prekleta!« (Pust budut oni prokljaty!) Jurij pa je tudi dejal: »Huda bolezen slovanskega rodu je, 'prikljanjanje pred zamejstvom'...« Jaz sem ga dopolnil: pri nas pravimo tej bolezni »zavezovanje čevljev mogočnežem«... (po I. Cankarju) Kmalu po tem pismu je Jurij umrl. Saj ni mogel več živeti. Razrasel se mu je rak na sečnem mehurju. Psihoanalitično gledano, ne povsem slučajno ravno na tem organu (Hingabevolles – predaja: senzacija na sečnem mehurju. H. Schultz-Henke, 1950). Težki psihični pretresi predstavljajo očitno pomemben sofaktor pri nastanku rakave bolezni. Raziskave kažejo (D. Leigh, London), da nastopi rak tedaj v povprečju dve leti po hudem duševnem stresu. Jurij počiva na starodavnem pokopališču v predmestnem rajonu sedanjega Sankt Peterburga. Pokopališče se razprostira po obširnem brezovem gozdu. Grobovi so gosto in brez vsakršnega reda posejani okoli belih debel. Podoba je, kot da se pokojniki prijateljsko držijo za roke kot v belokranjskem kolu. Tako domače in toplo je v tem gozdu, in mirno in tiho, da bi si kar dejal: tukaj bi pa tudi jaz počival. Mogoče ima pa človek res tudi smrtni nagon, ki ga žene v anorgansko pretvorbo? Severno od Črnomlja se proti Gorjancem širi brezov gozd, nežen, miren in dober, kot so Belokranjci. Med vojno je v tem gozdiču, nedaleč od vasice Lokve, stalo pravljično barakarsko naselje, ki je s svojimi hišicami spominjalo na tisto, kjer so živeli palčki s Sneguljčico. V njem je več kot pol leta deloval Glavni štab narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, potem ko se je le nekaj dni pred zločinskim bombardiranjem Dragatuša čudežno umaknil iz te vasi. Konec aprila 1945 je štab svoje barake zapustil in se z zaledno vojsko napotil proti Vinici. Partizani so še zadnjič pozdravili Črnomelj – »Atene« – kulturno prestolnico v okupirani Evropi. Kolona kamionov je prevozila novozgrajen lesen most na Kolpi, ki je še dišal po smoli, in nadaljevala svojo zapleteno in nevarno pot proti drugi prijazni slovenski deželici, kjer nekoč vežnih vrat ponoči niso zaklepali, proti sončni Vipavski dolini. Partizani so zapustili Belo krajino, njeno prijazno prebivalstvo in belokranjsko pomlad, ki se je že izvila iz zemlje in neba v vsej svoji prelesti, bolj zgodaj kor prejšnja leta. Saj je bil pa že tudi skrajni čas, da pride pomlad...! V brezovih gozdičkih se je iz zimsko posušene in poležane rjave trave dvignila sveža in sočna zelena praprot. Na brezah so se izza njenih cvetnih kačic izvili nežni zeleni listki in zaplapolali v pomladni sapici. Zemlja po njivah je toplo buhtela in opojno dehtela. Prikazale so se prve cvetice. Po travnikih so se odprle mnoge krtine kot vulkančki in naznanjale novo življenje. Krilate žuželke so bzikale in kosi so zjutraj zapeli. Sedim ob oknu in pogledujem skozenj na svojo brezo ter pišem. Vsakdo, ki piše, počne to seveda predvsem zaradi sebe in manj drugih, kot bi morda kdo dejal. Piše pač zato, da ureja svoje misli, védenje ter zlasti čustva in se pred seboj izpoveduje in tudi kesa. Navkljub temu pa bo pisatelj prizadet, če oblastniki uporabljajo »svobodo pisane besede« tako, da ga zamolčujejo (totschweigen). Na drugi strani pa brezplačno vsiljujejo rumeni tisk s premnogimi puhlimi podobicami in zahtevajo za leposlovne knjige dovolj visok davek na dodano vrednost. Jesen je, globoka jesen. Breza kaže svoje zlate lističe, vsa je odeta v zlato tenčico. Lepa je kot kraljica, kot stara kraljica... Starost je lepša od mladosti, saj razodeva polno gub, mnoge široke in globoke letnice... Ampak kmalu bo njeno zlatorumeno listje odpadlo. Prikazale se bodo gole bele veje in vejice in drevo bo spominjalo na človeško okostje, ki visi v anatomski secirnici. Vendar kosti ne kaže premetavati... Nekdanjo tenkolaso brezo bo oklenil žled, a še naprej se bo bleščala kot belo zlato v vsej svoji belini in čistosti. Dr. Janko Kostnapfel noga desetletja so prešla, premalo nasmejana, odkar je stopila iz Bele krajine bela breza, tako kot priplava bel oblak, in postala pred mojim oknom. Zakaj ravno pred mojim? Bila je še mladika, vitka, plemenite rasti, a že hudo ranjena. Njeni nežni srčkasti listki, svetlozeleni kot vojaška padala, ki so večkrat prekrila nebo nad krajino, so se sklanjali kot neštevilne užaloščene zastavice ob odprtem grobu. Breza je bila ponosna, vendar otožna, saj je bila kruto oropana svoje zemljice.