“Lani junija smo peljali humanitarno pomoč, ki jo je zbral Karitas; ta še naprej vodi akcijo zbiranja pomoči. Pokličite na tel. številko ljubljanskega nadškofijskega Karitasa 01/43-92-130. Poslali vam bodo položnico, s katero lahko nakažete pomoč. Povezali smo se z italijansko organizacijo Amani, v okviru katere hodi od leta 1996 k Nubam misijonar, oče Kizito. V Nubske gore sem se znova, kot pred dvema letoma, peljal z najetim letalom. Skupaj smo zbrali denar za dva tvegana prevoza pomoči. S prvim nas je skupaj s pošiljko letalo odložilo v gorah, drugo pošiljko pa je pripeljalo čez deset dni. Sopotniki so se takrat vrnili, sam pa sem ostal še mesec dni. Spomladi so bile velike ofenzive, pred katerimi so se Nube zatekli v najodročnejše predele. Tam bivakirajo brez semen in orodja v veliki lakoti. Goli, brez oblek živijo v zemljankah. Zaradi pogostega deževja v deževni dobi, mraza in vlage, se je povečalo tudi število komarjev, ki še dodatno slabijo že tako izmučeno ljudstvo. Po ilegalnem pristanku v zaledju nubskih gora smo tja pripeljali dve letali pomoči, kar pa je za Nube vseeno veliko premalo. Ostal sem sam ter se z eno izmed karavan odpravil v najbolj divji konec gora. Ljudje so še vedno isti, srečal sem prijatelja Kukija, pa ga skoraj nisem prepoznal. Vsi so močno shujšali, ker jim preprosto primanjkuje hrane. Med transportom je prišlo do nepričakovanega napada arabske islamske fundamentalistične vojske, ki je zahteval pet žrtev nedolžnih nubskih nosačev, med katerimi so bile tudi ženske. 120-kilometrski marš me je močno zdelal, lotila se me je malarija, griža ter kdo ve katera bolezen še. Iz vojaško nepredušno zaprtega obroča okoli Nubskih gora sem se, na mojo srečo, spet vrnil z letalom. Kalifornijski krščanski fundamentalisti so pripeljali biblije, odeje in zdravila. Grozno je bilo opazovati, kako so zdravila brez občutka razdelili ljudem, ki so jih takoj pojedli in zaradi tega zboleli. »Verujejo v Boga, zato jim bo že Bog pomagal,« so odgovorili kalifornijski fundamentalisti na mojo kritiko. Dva člana nemške organizacije Germans Emergency Doctors, ki sta edina prisotna zdravnika v gorah, sta nad takšno obliko pomoči še bolj ogorčena kot nad ignoranco Združenih narodov. V gorah so Američani ostali tri dni, nato pa smo skupaj odleteli nazaj. Ljudje so že petnajst let lačni, ves čas jih oblegajo tako, kot so nas včasih Turki. Gore so v obroču zastražene, veliki predeli so minirani, v mnogih krajih pod gorami pa so koncentracijska taborišča. Tja zvabijo sestradane Nube s hrano, ki jo uradni sudanski vladi in vojski dobavlja Unicef in druge organizacije.”