Tržili so jih kot sceno, ki je v času cvetočega kapitalizma proizvajala odlično godbo v »downtownu«. Kar deloma drži. To naj bi bila jazzovska »loft« scena, rock v CBGB, dogajanje v klubu Knitting Factory in nekaj ducatov capinov, ki so služili s kul nastopi. To je prevladujoča slika. Del scene je zares živel od nesubvencioniranih prostorov. Ni pa res, kar si umišljajo zgodovinarji te scene, da je bila celotna produkcija na prostem kapitalističnem trgu. Za začetek so bila stanovanja poceni. V osemdesetih sem za najemnino prvega stanovanja plačeval 135 dolarjev na mesec, za drugega 250 dolarjev. Nekaj časa sem živel v skvotu, ki ga je mesto v zapletenem pravnem postopku legaliziralo in stabiliziralo najemnine na 200 dolarjev. Številni glasbeniki so živeli v stanovanjih z regulirano najemnino, kar je oblika subvencije. Drugi so garali na špilih za bagetelne vsote. Prava priložnost za zaslužek so bili koncerti v Evropi. Okostje moje prve turneje s skupino The Lounge Lizards so bili koncerti v francoskih »les maisons de la culture«, ki so živeli od javne podpore. Glavne točke na turnejah so bili evropski festivali, vmes pa smo igrali po klubih, ki so vsi po vrsti prejemali državne subvencije. Sceno v »downtownu« so omogočale ravno evropske subvencije in stanovanjske v New Yorku. »Novo umetno glasbo« je podpirala ameriška vladna umetniška fondacija. Zato so glasbeniki lahko muzicirali v manjših prostorih za eksperimentalno glasbo, obenem pa so še prekupčevali z marihuano. Našteto ni ravno omogočilo glasbenega dogajanja, je pa odprlo vrata, pred katerimi je nastala dolga vrsta. Te drobne reči so bile za ustvarjalce in odjemalce godb ključen energetski naboj.