Kristinina hčerka Krista, nekdanja partizanka, pa je leta 1948 postala Golootočanka. V pesmi Hčerki izgnanki mati zapiše: »V mrzlem jutru proti jugu vlak drvi ... krik srca in bolečina mu sledi ... « Jože Šifrer, ki se strokovno največ ukvarja z raziskovanjem urejanjem in izdajanjem literarne zapuščine F. S. Finžgarja, je pomagal pri nastajanju tega zapisa s pismom, ki ga je Finžgar pisal Kristi na Goli otok marca 1949. Med drugim ji sporoča, da je mama, ki ima roko v mavcu zaradi živca, duševno sveža, gibčna in da sta dobre volje klepetala ob skodelicah črne kave. »To naj vam bo dokaz, da je (razen roke) kar trdna in bistrega duha ter ob pravi druščini dobre volje. Sodim, da je prav, da sem vam te vrstice napisal, da vam preženo morebitne skrbi za zdravje mame,« je skušal Finžgar zmanjšati bolečino in razdaljo med materjo in hčerjo. Krista se je vrnila z Golega otoka po dveh letih in pol, z materjo pa sta živeli v stanovanju na Mirju.