Moja začasna sostanovalka Eira je vse prej, kot to, kar predstavlja njeno valižansko ime: sneg. Pred par tedni sem jo vprašala, koliko je stara in odgovor je bil: štirideset. Ko sem potem govorila z njeno sestro Gaynor, sem odkrila, da jih pravzaprav ima komaj devetintrideset. “Ja, kaj pa! Prej ali slej bom štiridesetletnica, tako da se na to navajam že zdaj, leto prej!” Taka je pač Eira, visoka, elegantna ženska, ki je s svojim zasneženim imenom pred časom pristala v Savdski Arabiji in se tam kot tajnica v bolnici za zahodnjake ustavila celo desetletje. Zasmeje se in odkrito pove, da je bilo krasno, a da v zlati kletki ne moreš živeti več kot deset let. Pakirala je vse, firma je plačala celotno pošiljko arabskih miz, omar, skrinj, prekrasnih ogledal, preprog in vsega, kar danes krasi hišo v anonimnem predelu valižanskega glavnega mesta Cardiff. Skok je ogromen. Ko obišče starše v nekaj sto kilometrov oddaljeni rojstni vasi, jo sovrstniki še vedno in verjetno vedno bolj gledajo z določeno mero distance. Zavisti? Ne zaradi Savdske Arabije, pač pa poguma, da izstopiš iz avtobusa, ki že desetletja pelje po polirani že vnaprej določeni poti? “Moja dobra prijateljica iz otroških let si ne upa dlje, kot na organizirane avtobusne izlete, na katerih je vedno vsaj za dvajset let mlajša od ostalih. A ni to, veš, Vida, bolj se zdrznem, ko spoznam, da petek za petkom, leto za letom je ob pivu v vaškem pubu na mizi vedno edinole in samo opravljanje”. “Kdo ve, kaj vsega meljejo jeziki o tebi, Eira? Da si živela v haremu kakega naftnega mogotca...” Njeno življenje hiti dalje, z isto barvitostjo, ki označuje polico njenih kuharskih knjig. S sestro Gaynor bosta v bližnji prihodnosti verjetno odprli Bed &Breakfast in Eira mi hiti razlagati, da bo poseben, s povsem naravno in svežo hrano, posebno opremo, primeren za vse tiste čete britanskih “walker-jev”, strastnih ljubiteljev večdnevnih pohodov. Do takrat ju ločuje kar nekaj prihrankov in izkušenj, v zadnjem tednu pa si je Eira oboje začela nabirati na...ogromnem tovornjaku. Ob polšestih zjutraj se pripelje do njega, potem pa se za kakih 10-12 ur prične vrtiljak, ki mu ni konca: rezanje, sesekljanje, pranje posode, pospravljanje, vse na tovornjaku, ki pripravlja neskončne obede za televizijske zvezde uspešnega BBC programa “Dr.Who”. “Neverjetno, Vida, skoraj nemoralno. Pojma nimaš, koliko hrane moramo pripravljati, koliko je stran vreči, kot da bi bilo samo po sebi umevno biti poleg plače nahranjen od ranih ur dalje, tudi če bi lahko svoje kosmiče in cvrta jajca jedli mirno doma!” Danes se je vrnila domov kot vedno na smrt utrujena, za nameček pa še s črnimi rokami. “Nosili smo posode z vodo, nekaj jih je spravljenih celo pod tovornjakom. Danes sem bila tudi primorana voziti to ogromno potujočo kuhinjo, dolgo in široko, tako da sem par metrov vozila kar po pločniku! Še sreča, da ni bilo nikogar!” In ščebeta o svojem nadrejenem kuharju z rasta-kodri, očarljivem Roystonu, po rodu iz Jamajke, sicer uveljavljenem kuharskem šefu, ki redno kuha na svetovnih turnejah in privatnih praznikih kalibrov, kot so Sting, Eminem, Stonesov ali Michaela Jacksona. Pred dnevi je pripravil japonske specialitete ob rojstnem dnevu enega od Stonesonovih sinov. In, kot se pravi, “pop zvezde imajo seveda zelo visoko samopodobo, po par dneh pa se umirijo in ne zahtevajo od tebe zvezd, medijci so pa najslabša sorta...” “Pravzaprav je ta svet elitnih kuharjev zelo poseben, veš, Vida?” Sicer je Royston na srečo izjema: poročen z Avstrijko in danes dovolj umirjen družinski oče, ostali pa so res svet posebnežev. Prejšnji kuhar za BBC-jeve filmske zvezde je bil neki Pascal, Francoz po rodu, med drugim v prejšnjih letih je kuhal tudi za Eltona Johna. Sicer pa, kot večina ostalih elitnih kuharjev, alkoholik. Tako prismojen, da mu je s svojim obnašanjem uspelo skaziti neko pojedino v Buckingham Palacu”. In tako moja človeška tipala segajo do oseb, situacij, barv, okusov, doživetij, o katerih prej nikoli nisem nič vedela. Zjutraj pozdravljam svoje arabske sosede na levi strani (Eira je prepričana, da pravzaprav v hiši živi - poleg uradne - na skrivaj še ena dodatna družina...), svoje indijske sosede na desni, hodim in prebiram angleško-valižanske napise na cesti, gledam nove obraze, kože kot sneg in črne kot čokolada, sandali in gol trebušček ob vsakem vremenu ter drseče ženske od glave do peta zakrite v črnino in, ko jih pogledam, uzrem belo kožo pod plavimi očmi. Včasih se doživljam kot spužvo, srkam poglede, tipam za človeškimi življenji, postavljam si vprašanja in si vedno, dan za dnem pravim, da je res človek najpomembnejši in njegovo doživljanje življenja.