V tem času je zelo moderno zabavljati zoper vsako internacionalnost, svetovljanstvo in univerzalnosti ter univerzalizme vseh vrst. Gotovo: zelo nerodno se giblje v naravi človek, ki živi v civilizaciji, ni pa si še osvojil kulture, ki bi ga naravi vrnila usposobljenega, da bi jo dojel in razvil do nje vse potrebne oblike sočutnosti in ljubeznive skrbnosti. Tak človek je v tej nerodnosti, ko se z močnim tranzistorskim sprejemnikom, ki mu ga je prodala civilizacija, napoti v gozd, gotovo na moč smešen in ga okus kultiviranega človeka odklanja. Enako neroden je zgolj družinski, rodovni in plemenski človek, ki mu civilizacija omogoča, da se z letalom pelje v veliki svet, a nima razvite narodne zavesti, ki se najadekvatneje izraža prav v kulturi in v umetniško ter znanstveno razvitem nacionalnem jeziku. V velemestu velikega sveta bo s svojo plemensko zavestjo in zgolj narečnim jezikovnim izhodiščem deloval groteskno, tudi če ga je civilizacija oblekla v primerno oblačilo in mu je podjetje plačalo najboljši tečaj angleščine ali francoščine in oba jezika tudi zares dobro obvlada. Nič ne pomaga: vse to je nataknjeno na trhel kol izkoreninjene rodovnosti in zanemarjenega domačega narečja, ki ga ni izpopolnil do ravni knjižnega nacionalnega jezika. Takih plemenskih kozmopolitov poznamo danes več kakor kdaj koli prej. Pojav množičnega, danes že prav industrijskega turizma je dal krila prav tistim ljudem, ki v lastnem okolju ne obvladajo niti hoje po dveh. Predvsem zgodovinska mesta in kraji so oblegani od množic teh ubogih premožnih ljudi brez kulture in narodne zavesti, ki se ne morejo vesti veliko bolje, kakor so se vedli rimski sužnji, ki so ob saturnalijah za en dan oblekli tunike svojih gospodarjev in igrali njihovo vlogo.