Napis, ki prepoveduje pristop, stoji še danes, tako kot tudi črke, vklesane v svetilnik: CURSIBUS NAVIGANTIUM NOCTURNIS DIRIGENDIS FRANCISCUS I. ali, po domače, reklama, da je varno plovbo omogočil Franc Jožef. Poleg napisa zagrajeno dvorišče dobro varuje skrivnosti svetilnika. "Buon giorno," vrata so se odprla in s svetilničarjem Milanom Milinom - Ungarjem sva si segla v roko. Milan je eden izmed najstarejših in najbolj izkušenih Plovputovih svetilničarjev. Stopil sem na dvorišče, stisnjeno med zidovi, ki je bilo zgrajeno v čast Metternichovi ljubezni. Usedla sva se na klop. "Savudrija sodi v četrto kategorijo svetilnikov, ker je na kopnem. Tu so svetilničarji dočakali svojo penzijo. Tako kot jo bom tudi jaz." Milan je svetilničar že 30 let. "Izhajam iz družine svetilničarjev. Moji so iz Murtra, sam sem večino časa preživel v Makarski. Sem že četrta generacija svetilničarjev. Spomnim se dneva, ko sva z ženo stopila na najin prvi svetilnik. Bilo je šest dni pred silvestrovim leta 1975. Moj mali je imel le devet mesecev. To je bilo na svetilniku Olipa pri Pelješcu. Tam sem bil nekaj let, potem na korčulanskih Sestricah pa na Mulu. Zdaj sem tu že 18 let." Pozvonil je mobilnik. Klicali so ga iz Plovputa. "Zakaj je telefon zaseden?! Ker je sin priključen na internet," se je zagovarjal pred šefom. "Kakšen svetilnik pa je to, če gre lahko tvoj sin vsak dan peš v šolo, sem si mislil, ko sem prišel sem," je nadaljeval. "Saj živiš v civilizaciji, z elektriko, vodovodom, sedaj celo z internetom." Vprašal sem ga, kako je bilo na svetilniku Mulo. "Otok, manjši od nogometnega igrišča, na njem pa tri družine. Ni bilo težav. Če si zadovoljen sam s seboj, lahko živiš kjerkoli, pa boš srečen." Po ozkih stopnicah sva se povzpela na vrh svetilnika. Pod nama so vozili tankerji in trajekti. "Kljub avtomatizaciji je človeški dejavnik še vedno pomemben. Okoli svetilnika je plitka, nevarna obala, pozimi je megla." Najin pogled je segel od Pirana do Umaga. "Svetilničar v Savudriji je bil vedno pristojen tudi za svetilnike v Umagu. Jutri grem pleskat enega v umaško pristanišče." Naslonila sva se na ograjo visoko nad morjem, burja naju ni motila. "Vse svoje dni sem preživel ponoči. Tako bi lahko opisal svoje 30-letno življenje na svetilniku. Svetilničarska služba ugaša, čeprav bo luč še vedno gorela." Njegove misli so odpotovale daleč stran. Zazrl se je v valove, ki so se zaletavali v obalo.