Naslednje jutro je na svetilniku sledil še en ritual. Tokrat Antetov. Za dobro jutro po kruh v vas. Za svetilničarje na Susku so vedno govorili, da živijo v civilizaciji, zato jim ni nikoli ni bilo treba peči kruha in delati velike zaloge hrane. Steza za bob je bila na poti navzdol še bolj strma kot prejšnji dan v nasprotno smer. Po 15 minutah potikanja po rovih sva prisopihala v vas. "Donje selo ali Spjaža je, tako kot svetilnik, nastalo v času Avstro-Ogrske. Na Susku je 684 hišnih številk in 212 prebivalcev. 250 hiš je prodanih in so večinoma v lasti tujcev. Zaradi avtentičnosti zgradb je vsaka novogradnja na otoku strogo prepovedana." Najina pot do trgovine je bila dolga. Ante je ogovoril vsakega domačina. "V 60. letih je nastopil množični eksodus. Veliko Suščanov je iz ekonomskih in političnih razlogov imigriralo v Ameriko. Vsi so se naselili v istem mestu Hoboknu blizu New Yorka, kjer so si pomagali med seboj, se organizirali v društva ... Zadnje čase se v zapuščene suške hiše čedalje pogosteje vračajo tudi izseljenci iz Hobokna." Pri trgovini sva se razšla. Po 150 stopnicah sem se povzpel v Gornje selo in na pokopališču s tremi priimki razmišljal o usodi Suska.