»Stric in teta, ki sta živela v cimprači v Pristavi 33 – tam sta do smrti živela tudi dedek in babica –, sta morala napisati veliko prošenj, da sem lahko prišla domov na obisk. V otroštvu sem namreč nekaj časa živela pri stricu Gusteku in teti Lizi Vargazon. Zdaj živim v dedovi in njuni cimprači, saj sem vsa leta z Dunaja pošiljala denar, da hiška ne bi propadla, jim kupovala tudi živino, zato sem cimpračo podedovala. Leta 1953 so mi prvič dovolili obiskati domačo vas, ampak samo s turističnim vizumom – morala sem plačati osemdeset šilingov za teden dni. Dedek je umrl leta 1964, babica kasneje. Teti in stricu sem pošiljala denar za vzdrževanje cimprače, da se ni sesula … V samostojni Sloveniji sem po petletnem denacionalizacijskem postopku, ki me je stal veliko živcev, časa in denarja, dobila samo ‚trinkgeld’ – obveznice, zemlje in imetja pa niso vrnili. To je boleče, kajti v Pristavi, kjer stojijo Pilharjeva in še nekatere hiše, je bil nekdaj naš sadovnjak.«Če se strah zažre v kosti …