Merenda “Pravzaprav sem srečen človek, zares mi ničesar ne manjka. Vsako jutro v Zagrebu pred stanovanjskim blokom, v katerem stanujem, poberem iz zabojnikov za odpadke steklenice; naberem jih dovolj, da mi potem na odkupovalnem mestu dajo zanje trideset, štirideset kun (približno 5 evrov, op. pisca). S tem denarjem si potem privoščim dobro “merendo”, malico, kakršne si sicer ne bi mogel privoščiti s pokojnino, ki jo imam. Vesel sem tudi zato, ker imam v soseščini prodajalno jajc in meni dajo na stran sveža, a obtolčena jajca, ki mi jih prodajo po polovični ceni. Od slavonskega kmeta, ki prihaja v mesto, kupim slanino, zares mi ničesar ne manjka. Živim kot kralj in ne razumem, zakaj ljudje mečejo stran stvari, ki se jih da prodati!” mi je zgovorno pripovedoval plečat hrvaški upokojenec s košatimi črnimi brki, ko sva se vsako jutro ob petih, šestih srečevala na plaži v hrvaški Istri. “Preko sindikata sem si zagotovil deset dni na morju, tukaj je lepo, ker sam ne maram sonca, a všeč mi je jutranje plavanje,” je še dodal in s svojim kolesom, ob katerem je vedno hodil peš, odšel naprej. Pomislil sem, kako res je, da si lahko srečen z malim, če le hočeš biti srečen, če se zadovoljiš z malim, in obenem na vse nas, ki živimo v bogatejši družbi, a zadovoljni in niti srečni nismo. Ko sem z družino po nekaj dneh počitnikovanja odšel iz Istre, sem ustavil avtomobil, da sem ga pozdravil in mu zaželel zdravja. Vesel je bil drobne pozornosti, a tik preden sem odpeljal, mi je z roko pokazal velikanski zabojnik, v katerem so bile v glavnem steklenice: “Koliko merendi, jeli? Koliko malic, ne? In potem govorijo, da nimajo denarja!” Smetnjak Med odličnimi učitelji in profesorji, ki sem jih v otroštvu in mladosti imel, ima posebno mesto sloviti dr. Anton Požar, slavist in garač, glasbenik in ljubitelj umetnosti nasploh, predvsem