Čeprav kranjska čebela prednjači pred drugimi, so jo vendarle pogosto pri nas ogrožale predvsem tuje pasme, ki so jih nekateri čebelarji prinašali iz tujine. Zato so napori za ohranitev kranjske čebele že stari. Najbolj razločno je postavljena zahteva po njenem varstvu v znameniti Spomenici Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo, objavljeni leta 1920. Tam beremo: »Varuje naj se tudi kranjska čebela kot naravni spomenik, dokler ne izide nov čebelarski zakon, ki naj zadošča potrebam varstva te pasme. Na Kranjskem in v sosednjem delu Koroške se je v stoletjih razvila posebna pasma vrste Apis mellifica L., ki ima stalne bistvene lastnosti in ki jo znatno razlikujejo in tudi odlikujejo od vseh krajevnih pasem. S prirodopisnega in narodnogospodarskega stališča je potrebno, da se kranjska pasma ohrani. Nevarnost, ki preti tej pasmi, ni to, da bi se čebelarstvo v naših krajih opustilo, marveč le to, da bi se ta pasma ne pomešala s krvjo drugih pasem in tako izgubila specifične vrline. Zato naj se prepove uvoz živih čebel in matic v kraje, kjer je doma kranjska čebela. Ker se naša pasma najbolj množi (roji), tudi potrebe po uvozu ni, tudi če bi se čebelarstvo še tako širilo.« Tako leta 1920!