Eden od vladnih argumentov zoper prepoved imidakloprida so tudi rezultati analize vzorcev iz lanskega pomora čebel na Gorenjskem. Nacionalni veterinarski inštitut je namreč januarja letos na inštitut v Bologni poslal 65 vzorcev mrtvic in cvetnega prahu iz satja na analizo vsebnosti imidakloprida. Od 49 doslej pregledanih vzorcev čebel jih je bilo po navedbah direktorice Fitosanitarne uprave RS Katarine Groznik pozitivnih le devet. Od tega so bile samo v dveh vzorcih najdene zelo visoke vsebnosti imidakloprida (137 ppb in 891 ppb), medtem ko se pri ostalih sedmih vzorcih vrednosti gibljejo med 1,9 in 12,3 ppb. To pa po mnenju Groznikove ne more biti dovoljšen argument za vsesplošno prepoved uporabe in prometa imidakloprida v kmetijstvu. Toda v Čebelarski zvezi Slovenije opozarjajo, da stvari še zdaleč niso tako preproste. Treba je namreč vedeti, da pri zbiranju vzorcev niso vzeli čebel, ki so odmirale v naravi, pač pa tiste, ki so se zbirale pri panju. To je še kako pomembno, saj dr. Gregorc navaja, da »je bila možna koncentracija imidakloprida v živih čebelah in čebelah, ki so odmirale izven panja, v naravi še večja.« Treba pa je tudi upoštevati, da se imidakloprid v telesu čebele zelo hitro metabolizira. Razpolovna doba je največ pet ur ur. »Glede na razgradljivost imidakloprida v telesu čebele obstaja možnost, da so čebele, ki so dobile večjo količino imidakloprida, odmrle izven panja že pred končnim odmrtjem čebelje družine in pred odvzemom vzorcev,« opozarja Gregorc. Ali povedano preprosteje: če bi bili vzorci vzeti pravočasno, bi bili rezultati analize, ki jo je opravil inštitut iz Bologne, skoraj zagotovo poraznejši.