Včasih pri globinskem slikanju pri bolniku, ki ima določene nevrološke težave, naletimo na drobno, morda le nekaj milimetrov veliko spremembo (lezijo), ali pa je videti, da gre za več takih sprememb v možganih, vendar iz posnetka ni jasno za kaj natančno gre. Morda je tumor, zasevek, vaskulitis, to je vnetje drobnih žilic v možganih, lahko se je začel proces nevrodegenerativnega obolenja v možganih, nemara je tam žarišče kakšne okužbe. Dokler zdravnik ne pozna natančno narave zaznane spremembe, ne more začeti zdravljenja. Potrebuje vzorček sumljive spremembe, kar pa v primerih, ko gre za majhno lezijo v globini, na kakšnem posebej kritičnem in težko dostopnem delu možganov, predstavlja za kirurga precejšnjo težavo. V preteklosti so se tako pogosteje odločali za daljše opazovanje, kar lahko pri določenih boleznih predstavlja precejšnje tveganje. Tudi številni izpopolnjeni diagnostični pristopi za opisane primere niso dovolj specifični in natančni. V likvorju, to je obmožganski in obhrbtenjačni tekočini je mogoče analizirati ogromno različnih snovi, različne tumorske markerje, ugotoviti, ali gre za bakterijski meningitis in tako naprej, toda če gre na primer za spremembo, ki nastaja globoko v možganih, bo na ta način težko priti do zanesljive diagnostike, ki pa jo potrebujemo čim prej. Tudi glioblastom, to je primarni možganski tumor, ali zasevek, ki ima izvor kje drugje v telesu, se lahko zazna, ko je še zelo majhen, kmalu pa se lahko poveča za nekaj centimetrov. Zato potrebujemo hitro in zanesljivo diagnostiko.