Preden smo sistem zasnovali tako, da je postal zelo učinkovit, smo se tudi mi močneje naslanjali na žive darovalce. Potem je to počasi zamrlo in do leta 2000 je bilo transplantacijskih dejavnosti, povezanih z živimi darovalci, zelo malo. Ko smo preučili vzroke zakaj, smo ugotovili, da je imelo veliko zdravnikov zadržke do živega darovanja, saj so menili, da imamo na voljo dovolj organov umrlih darovalcev. Spoznali pa smo, da postaja živo darovanje potrebno tudi v naši državi, saj se zelo spreminja profil umrlih darovalcev. Prej so bili najpogostejši darovalci organov mlajši ljudje, ki so umrli zaradi poškodb v prometnih nesrečah. A se je na srečo njihovo število zmanjšalo. Tako je danes tipični darovalec človek srednjih let, včasih tudi starejši, ki umre zaradi hemoragične kapi (kap, ki jo povzroči razpoka katere od žil v možganih, op.a.). Ker pa se trudimo, da bi uskladili starost umrlega darovalca s starostjo prejemnika organa, to pomeni, da imajo mladi bolniki vedno več težav pri presaditvi – da so torej presajeni pravočasno oziroma da so presajeni celo pred odpovedjo organa, če gre za ledvične bolnike. Za ledvične bolnike je namreč idealno, da jim ledvico presadijo, še preden preidejo na dializo. Zato smo tudi v naši državi začeli ponovno promovirati darovanje v času življenja. To je tudi ena od strategij v načrtu, kako doseči 40 darovalcev na milijon prebivalcev: da poskušamo ne samo optimizirati sistem umrlega darovanja, ampak tudi spodbuditi živo darovanje. Zato so v zadnjih štirih letih naše dejavnosti, povezane z iskanjem živih darovalcev, eksponentno narasle. Lani smo tako opravili 147 presaditev ledvic živih darovalcev, kar je za Španijo zgodovinski rekord.