Že se v duhu vidim, kako se bom tedaj (aha, v poznih zrelih letih) odpravljala spat. Najprej si izderem svoje biserno bele zobke in jih vtaknem v mašinco, ki jih bo čez noč očistila in razkužila. Na vrsti so očesne leče, s katerimi prekrasno vidim od daleč in od blizu, berem celo najdrobnejši tisk. Polovim jih iz oči in že sluzasto spolzijo v mešalček, ki bo z njih zdrgnil vse obloge, ki so se nabrale na njih, kot se nabere kotlovec na grelcu za vodo. Iz sluhovoda si previdno izbrskam kot zrno riža majhno slušno napravo, ki lahko ojača piskanje komarja na hrumenje helikopterja, in jo odložim v škatlico. Prisluhnem svoji umetni srčni zaklopki, ki mi tiho in ubrano mrmra v prsih, in svoj srčni spodbujevalec nastavim na nižji utrip. Razrahljam svoj umetni kolk, ki mi sicer odlično rabi čez dan, vendar me kljub temu malo tišči, in privijem pritok inzulina na svojem podkožnem odmerjevalcu. Danes ponoči brez svojega umetnega kolka gotovo ne bom vstajala in se sladkala s čokolado, zato naj ostane nivo inzulina nizek. Na vrsti so tabletke. Najprej pozobljem tiste rožnate, proti krvnim maščobam, in tiste rumene, da mi bo kri manj židko žuborela po žilah. Naslednji so na vrsti vitamini, ki se spopadajo z mojimi prostimi radikali in mojim homocisteinom, da ne bo grizljal notranjosti mojih arterij, in ticlopidin, ki kroti moje krvne ploščice, prozac, da bo jutrišnji dan poln vedrosti, in estrogen, da bodo moje kosti trdne. Še bela kapsula proti visokemu krvnemu tlaku, da mi ne bo razgnalo kakšne žile v možganih kot dotrajane zračnice na ostrem kamenčku, in že zlezem med rjuhe. Lahko noč!