PROSTOR, V KATEREM SEM ČAKAL, JE BILO VELIKO SKLADIŠČE, PREGRAJENO Z ŽIČNO MREŽO. NA DRUGI STRANI MREŽE JE BILA ROBA, KI JE PRISPELA IN ČAKALA NA »PAPIRJE«. NA TEJ STRANI PA JE V VSAKEM KOTU SEDELA SKUPINICA »BIROKRATOV«, PO PROSTORU PA SE JE SPREHAJALO KAR PRECEJ LJUDI, ZA KATERE NE BI MOGEL PRESODITI, KAJ PRAVZAPRAV TAM POČNEJO. OD »BIROKRATOV« JE MORAL DATI VSAJ EDEN PODPIS OZIROMA PAPIR. TEGA PAPIRJA SE JE NA KONCU NABRALO KAR NEKAJ LISTOV. IN, KO JIH JE BILO DOVOLJ, SO IZ ZAMREŽENEGA DELA PRIPELJALI DOLOČEN TOVOR. NA TEJ STRANI SO GA NATO VZELI V ROKE PREISKOVALCI. S PRAVO IHTO SO GA ODPRLI. ČE NI BILO KLJUČA, SO BILE PRI ROKI ŠČIPALNE KLEŠČE ALI KLADIVO. NATO SO PREGLEDALI VSAKO STVAR IN NA KONCU VSE BOLJ ALI MANJ ZLOŽILI ALI ZMETALI NAZAJ IN NEKAKO ZAPRLI TOVOR. ČE JE BILA KLJUČAVNICA UNIČENA, SO GA SPELI KAR S TRAKOM. SEVEDA SE JE ENAKO DOGODILO TUDI Z NAŠIMA TOVOROMA, PRI ČEMER SEM IMEL TA PRIVILEGIJ, DA SEM LAHKO SAM JEMAL STVARI IZ SODA, SAJ JE BILO VMES NEKAJ OBČUTLJIVIH REČI, IN OBENEM RAZLAGAL, ČEMU BO SLUŽILA IN JO NATO TUDI ZLOŽIL NAZAJ.