Kadar gre za hitrostna tekmovanja, Hollywood ne pozna šale. Naj si da v svojih filmih opraviti s tekom, kolesarstvom, avtomobilizmom ali konjskimi dirkami, naj tekmovanje traja le nekaj minut ali več napornih tednov o zmagovalcu bodo vselej odločali prav zadnji metri. V filmu Hidalgo, ki je kajpada dobil naslov po konjskem junaku, deluje ta dramaturgija zadnjega metra že kar komično, saj imamo opraviti z maratonsko, uničujočo, tri tisoč milj dolgo puščavsko dirko, polno zahrbtnih nevarnosti in smrtonosnih pasti. A glej čudo, po vseh teh neskončnih miljah žgoče pripeke, peščenih viharjev, rojev kobilic, roparskih napadov in drugih bolečih nadlog, ki so pokončale kakšno stotnijo tekmovalcev, se znajde trojica glavnih konkurentov le lučaj pred ciljem tako rekoč na začetku dirke, z ramo ob rami, v položaju, ko bo o vsem odločal divji finiš. Kljub epski dolžini tekmovanja in ustrezno razvlečeni filmski pripovedi imamo tako spet opraviti z dobro staro bitko za metre in centimetre.