»Odločil sem se, Vladimir Vladimirovič, rad bi, da sprejmeš položaj predsednika vlade,« sem mu rekel. Putin me je pozorno gledal in molčal. »To pa še ni vse,« sem nadaljeval. »Vedeti moraš, zakaj sem prisiljen razrešiti tvojega predhodnika. Vem, da je Stepašin tvoj prijatelj - tudi on je iz St. Petersburga - vendar gre zdaj za druge stvari. Tvoje ravnanje mora biti izjemno vljudno in zadržano, toda trdno. Le tako bomo ohranili avtoriteto in zmagali na parlamentarnih volitvah.« »Na koga bomo računali na volitvah?« je vprašal. »Ne vem,« sem odkrito priznal. »Ustanovili bomo novo stranko. Kot človek, ki je v parlamentu dosegel več kot kdorkoli v zgodovini, se dobro zavedam, kako pomembna je podpora v dumi. Tvoje glavno orožje pa bo tvoja lastna drža - tvoj ugled. Ni ti je treba umetno ustvarjati. Vendar pa ne smeš nikoli pozabiti, kako pomembna je.« Putin se je nekoliko zamislil. »Predvolilnih nastopov ne maram,« je priznal. »Resnično ne. Ne vem, kako se to dela, in ne maram jih.« »Saj ti ne bo treba. Glavni bodo tvoja volja, zaupanje in tvoje ravnanje. Vse bo odvisno od tega. Politično avtoriteto imaš ali pa je nimaš. Si pripravljen?« »Naredil bom, za kar me boš pooblastil,« je odgovoril z vojaško suhoparnostjo. »Tudi na zelo visokem položaju?« Putin je omahoval. Začutil sem, da je šele zdaj ugotovil, za kaj v resnici gre. »O tem še nisem premišljeval. Ne vem, ali sem že pripravljen,« je rekel. »Premisli. Jaz ti zaupam.« V pisarni je zavladala napeta tišina. Razločno se je slišalo tiktakanje ure. Putinove oči so bile zelo zanimive. Zdelo se je, da povedo več kot besede. Vedel sem, da bo o ponudbi resno premislil. Jelcin je v Kremlju preživel skoraj deset let. Žezlo države je vzel nekdanjemu sovjetskemu voditelju Gorbačovu, zanj pa se je moral tudi potem, ko je že bilo v njegovih rokah, trdo boriti. Oktobra 1993 je nad poslance nekdanjega vrhovnega sovjeta, ki so prihodnost in politični ustroj največje države na svetu, ki se ponaša z izjemnim intelektualnim potencialom, zalogami naravnih virov in jedrskimi raketami, ki jih v svetu še spoštujejo, poslal tanke, z uporno severnokavkaško republiko Čečenijo, ki je pokazala težnjo po samostojnosti, je s svojimi generali obračunal surovo in neusmiljeno. Jelcin oblasti ni ohranjal le s pomočjo nove ustave, ki tudi njegovemu nasledniku daje skoraj neomejena pooblastila, temveč tudi s svojim značajem, spontanostjo, ki je vodila k nepričakovanim, usodnim odločitvam in navsezadnje s karizmo, s katero je žel simpatije pri nekaterih evropskih voditeljih. Znano je njegovo prijateljevanje z nekdanjim nemškim kanclerjem Kohlom, s katerim ga je družila ljubezen do dobre hrane in ruske savne, in francoskim predsednikom Chiracom. Kljub razliki v letih, načinu razmišljanja in slogu predsednikovanja se je ujel tudi z odhajajočim gospodarjem Bele hiše, Clintonom. Z mladim britanskim premierom Blairom in novim nemškim kanclerjem Schr?derjem, ki sta ga za zadnjo vojno v Čečeniji kritizirala bolj ostro kot predhodniki, Jelcin, znan po svoji neposrednosti, širokih objemih, spontanem, neprotokolarnem vedenju, ni našel tako pristnega jezika.