Jelcin je v Kremlju preživel skoraj deset let. Žezlo države je vzel nekdanjemu sovjetskemu voditelju Gorbačovu, zanj pa se je moral tudi potem, ko je že bilo v njegovih rokah, trdo boriti. Oktobra 1993 je nad poslance nekdanjega vrhovnega sovjeta, ki so prihodnost in politični ustroj največje države na svetu, ki se ponaša z izjemnim intelektualnim potencialom, zalogami naravnih virov in jedrskimi raketami, ki jih v svetu še spoštujejo, poslal tanke, z uporno severnokavkaško republiko Čečenijo, ki je pokazala težnjo po samostojnosti, je s svojimi generali obračunal surovo in neusmiljeno. Jelcin oblasti ni ohranjal le s pomočjo nove ustave, ki tudi njegovemu nasledniku daje skoraj neomejena pooblastila, temveč tudi s svojim značajem, spontanostjo, ki je vodila k nepričakovanim, usodnim odločitvam in navsezadnje s karizmo, s katero je žel simpatije pri nekaterih evropskih voditeljih.