S podobnimi raziskavami so se kmalu začele ukvarjati tudi druge raziskovalne skupine. Leto kasneje so raziskovalci iz bolnišnice Royal Edinburgh Hospital na Škotskem objavili članek, v katerem so prav tako trdili, da imajo redni uživalci ekstazija manj prenašalcev serotonina v možganih, kar naj bi bil po njihovem mnenju dodatni dokaz za »nevrotoksičnost« tega mamila. Nedavno je raziskovalna skupina, ki sta jo vodila Liesbeth Renenman in Gerard den Heerten iz Akademskega medicinskega centra v Amsterdamu, skušala preveriti, ali redni uživalci ekstazija izgubljajo več serotoninskih sinaps kot njegovi občasni uživalci. Skupina je snemala možgane štirih skupin oseb: zmernih uživalcev, ki po lastnih zagotovilih v svojem življenju niso zaužili več kot 50 tablet; rednih uživalcev, ki so priznali, da so zaužili na stotine tablet; nekdanjih rednih uživalcev, ki tablet niso zaužili vsaj eno leto; in oseb iz kontrolne skupine, ki nikoli niso uživale ekstazija. V članku, objavljenem v reviji The Lancet, je skupina poročala: »Naši rezultati kažejo, da so morda ženske bolj občutljive za nevrotoksične učinke MDMA kot moški.« Ta članek je na prvi pogled podkrepil ugotovitve študije iz leta 1998. Ob natančnejšem pregledu članka pa so se pokazala nekatera odstopanja in protislovja. Tokrat so se možgani moških uživalcev svetili ravno tako močno kot možgani oseb iz kontrolne skupine. Šele potem, ko so ločeno obravnavali možgane žensk uživalk, so raziskovalci naleteli na razlike v jakosti sevanja. Izkazalo se je, da so se možgani rednih uživalk manj svetili kot možgani zmernih uživalk in žensk iz kontrolne skupine. Vendar se celo »poškodovani« ženski možgani niso odrezali nič slabše kot možgani domnevno zdravih moških oseb.