Pred hotelom Moskva, tam, kjer se je še lani odvijala »žametna revolucija«, že dneve leži v vojaško uniformo oblečen in v odeje zavit Miodrag Kremanac. »Le zapiši moje ime,« mirno reče v mikrofon, očitno vajen pozornosti, ki mu jo posvečajo mimoidoči. »Ne protestiram samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi naših otrok, prijateljev, vseh ljudi, ki trpijo zaradi te vojne in nepravične vladavine. Tu sva že štirinajst dni, noč in dan. Pijem samo čaj in z gladovno stavko zahtevam volitve. Boril sem se v Kninu, zato sem v uniformi; naj ljudje vidijo, da nisem kak brezveznik, kot je tisti tam,« reče in s prezirom kaže na skupino ljudi, ki se zbira tristo metrov stran na istem trgu. Na vojaški odeji poleg njega sedi sključena in s prekrižanimi rokami ženska z očali, oblečena v zeleno vetrovko. Na odeji med obema je rjava termovka. Noče povedati imena. Gladovno stavko je začela zato, ker je pred petimi meseci izgubila delo. Šele kasneje se ji je iz povsem drugačnih razlogov pridružil kninski bojevnik, ki ga prej ni poznala. Zdaj stavkata skupaj, vsak zaradi svojih razlogov, in pijeta čaj iz iste termovke. Ljudje se ustavljajo pred klopco, poslušajo vojakovo zgodbo, nejeverno zmigujejo z glavami in odhajajo naprej.