Krvava nedelja se je zgodila v katoliški četrti Bogside v severnoirskem Derryju. V četrti se je zbrala več kot desettisočglava množica in začela protestni pohod zoper britansko nadvlado na tem delu irskega otoka in zoper internacijo irovcev in mučenja v taboriščih. Ker je bil pohod zaradi izrednega stanja protizakonit, je proti demonstrantom nastopil bataljon britanskih padalcev. V nemirih je bilo ubitih trinajst civilistov. Te dni je po ulicah Derryja hodila gospa Duddy, pokončna ženska z očali, in v rokah kot nekakšno mirovno zastavo držala velik bel robec. Od časa do časa je nežno pobožala tkanino. Robec je spomin na njenega 17-letnega brata Jackieja, ki so ga pred tridesetimi leti pokosile krogle britanskih padalcev. S tem robcem mu je župnik brisal in hladil umirajoče čelo. Robec kot spomin in protest, kajti tudi po treh desetletjih krvavi dogodki še niso dobili dostojnega epiloga. Še vedno namreč ni jasno, kdo na britanski strani je izdal ukaz za streljanje, kdo je izstrelil prvi naboj. V prvi uradni preiskavi, ki jo je London opravil neposredno po krvavi nedelji, so bili oprani krivde vsi vojaki in častniki. Vsi naj bi namreč streljali v samoobrambi, čeprav obstajajo številna pričevanja očividcev, ki trdijo, da protestniki niso bili oboroženi, in tudi sicer na kraju dogodka niso našli nobenega orožja. Nova preiskava, ki jo je pred tremi leti začel premier Blair, naj bi se končala čez dve leti. Do zdaj so zaslišali že več sto prič, poleti pa naj bi začeli zasliševati tudi vojake, ki so sodelovali v akciji. Za zdaj svojcem ostaja le boleč spomin, počaščen z enominutnim molkom. In belim robcem.