Kdo drug pa še more tako jokati? Stara ženska ne. Solze starosti so lahko nesrečne, lahko so potrte, hude kot kar koli hočete. Vendar so to solze, ki vedo, da ne morejo zahtevati pravice, preveč so že izkusile, nimajo tiste brezdanje kakovosti kakor odtekajoča kri. Majhen otrok lahko joka, kakor da bi bil samo on osamljen in nesrečen na vsem svetu – bistvo ženskega joka ni bolečina, ne, ženska dokončno sprejema krivico. Tako je bilo, tako je zdaj in bo vedno moralo biti, govorijo te zaprte oči, iz katerih silijo solze, to zibajoče se telo, ta žalost. Žalost – da, to dejanje je žalovanje. Ženska je obstala pred sovražnikom, ga napadla, toda boj je izgubljen, vsi prijemi so odpovedali, vse je porabljeno, nič ni ostalo, ničesar ni mogoče pričakovati … da, ne da bi hotela, je vsaka beseda, ki jo zapišem, na robu farse, nekje blizu je izbruh smeha – čisto tako, kakor če joka ženska na tak način. V življenju namreč pogosto bruhnemo v smeh, to pa je ravno tako neznosno kot solze. Tam sem sedela, obsedela in gledala Emily, večno žensko, katere naloga je, da joka. Želela sem si, da bi se lahko umaknila, čeprav sem vedela, da ji je vseeno, ali sem tam ali ne. Saj bi ji bila rada kaj ponudila, tolažbo, prijateljski objem – dobro skodelico čaja? (To sem ji po primernem času tudi ponudila.) Ne, morala sem poslušati. Žalost, izraz neznosnega. Kaj na tem svetu, mora vprašati opazovalec – mož, ljubimec, mati, prijatelj, celo ženska, ki je v nekem trenutku sama ravno tako jokala, predvsem pa seveda mož ali ljubimec. »Kaj, v božjem imenu, pa si mogla pričakovati od mene, od življenja, da zdaj tako jokaš? Ne moreš videti, da je nemogoče, ti si nemogoča, nikomur ni moglo biti nikoli obljubljeno toliko, da bi bile take solze sploh mogoče … a ne vidiš?« Ampak nič ne pomaga. Oslepljene oči gledajo skozte, vidijo nekega starega sovražnika, ki, hvalabogu, nisi ti. Ne, to je Življenje ali Usoda ali Zla sreča, kakšna taka sila, ki je tisto žensko zadela v srce, in za vselej bo obsedela, se zibala v starodavni in strašni žalosti, in krčevit jok, ki se trga iz nje, bo eden od stebrov, ki morajo nositi vse. Nič drugega ga ne bi moglo upravičiti.