Neverjeten, toda pričakovan je bil vaš odziv na moj članek Ženski jok in stok. In ker sem svoje že povedala, bom tokrat zelo kratka. Prvič: nikakor vas nimam za nepotreben eksces v družbi, kar mi očitate v pismih. Moja toleranca je očitno neprimerno večja od vaše, ki od mene zahteva, da samo zato, ker sem ženska, ne smem dvomiti o vašem prav. Drugič: na okroglo mizo nisem šla, da bi se maščevala za napad na kolegico, čeprav me sedaj prav bega, ko jo navajate med imeni, ki podpirajo »vašo stvar«, še nekaj tednov prej pa je bila označena za »moško sužnjo«. Tretjič: vse, kar me je na okrogli mizi zmotilo, je bilo to, da so bile ženske označene kot marginalke. Da se je še enkrat izkazalo, da se je očitno najlažje postaviti v pozicijo »žrtve« in kot Kalimerka razlagati, da se nam godijo krivice, da nas družba zapostavlja, da ne moremo biti uspešne, da imamo premalo poslank, skratka, da smo uboge reve, ki nas nihče ne upošteva. Tudi prav, zanimiva taktika. Tako kot je hočeš nočeš jok že stoletja žensko najmočnejše in najučinkovitejše orožje.