Nenadoma se je od sosedove hiše razlegel presunljiv, skoraj histeričen jok. Najlepši jok mojega življenja. Med podrtim drevjem se je prikazal Jan in mi ves tresoč se skočil v objem. Ko sem ga vprašal, kako je preživel, je komaj izdavil, da je ves čas samo vdano molil in čakal na odrešitev. Tudi iz sosednjih hiš so se kaj kmalu prikazali ljudje. Jokajoč, stokajoč, hlipajoč so tavali naokrog. Vsak se je spraševal, zakaj ga je morala doleteti takšna kazen. V hipu so izgubili vse imetje. Še uro zatem je bilo občasno od vsepovsod slišati ženski jok. S sosedovimi smo zbegani izmenjali prve vtise. Obup in nemoč sta dosegla vrhunec. Vse naokrog podrto sadno drevje, niti ena sama samcata hruška, jablana, oreh ali češnja niso stali pokonci. V gozdu na obeh straneh kraške planotice, kjer stoji vas, je bilo videti samo štrclje drevja, kot polomljene zobotrebce.