Zadnje pismo je bilo edino, ki se je uprlo prevladujoči gospodinjski ideologiji, če ne v svoji generaciji, pa vsaj za prihodnje. Prevladujočemu vzorcu ženske, katere glavni smisel je zabavati moža in skrbeti zanj žena ga mora ves čas zadovoljevati na vseh področjih, četudi pri tem popolnoma zataji svoje hotenje in želje , se včasih pridružijo le za malenkost drugačna mnenja. Avtorice so pisale, da je žena gospodinja, vendar ne pasivna. Če služi možu, ima hkrati tudi pravico do glasu. In sicer ima ženska lastnost, ki je moški nimajo: je domiselna in to marsikdaj pride prav možu, ko je v težavah. Zato ima žena pravico, da se vmešava v moževe posle ali moške pogovore. Prav tako je razumna kot moški, zato je žaljivo, da mora v moški družbi mirna in tiha sedeti in le poslušati, ker se zanjo ne spodobi govoriti o stvareh, ki so zunaj kroga njenega naravnega poklica. Tudi doma sta lahko prava prijatelja mož in žena le takrat, ko se pogovarjata o vseh stvareh, tudi poklicnih. Zato naj možje ne izključujejo svojih žensk iz pogovora, žene pa naj se ne pustijo izključevati. Slovenka, 1898, št. 3, str. 59.