Ritual branja časopisa pa je zaseben, celo banalen ritual. Ne izvzame vas iz vsakdana, kakor maša s použitjem Kristusa, pač pa vas znotraj vsakdana izvzame iz neposrednosti pogovarjanja z bližnjimi in vas poveže z drugimi bralci in bralkami, ki počnejo isto kot vi približno istočasno v podobnih situacijah Situacije so vsakdanje: pri zajtrku, na stranišču, po kosilu, na poti v službo ali iz službe z vlakom ali avtobusom, med odmorom. Že desetletja klišejske karikature in šale na račun moža, ki med obrokom bere časopis in ignorira ženo gospodinjo, so vsaj sprva razkrivale civilizacijsko nelagodje spričo vdora sveta v intimo skoz časopis in odtegnitve bralca svojim bližnjim. Potencial šal, karikatur, oglaševanja in bežnih opisov odnosa karakterjev do medija kot delčka vsakdanjega življenja v književnosti kot snovi, skoz katero lahko dojamemo počasno spreminjanje odzivov ljudi na nove medije, je na zgledu recepcije TV v ZDA učinkovito uporabila Cecelia Tichi: Electronic Hearth. Creating an American Television Culture, Oxford University Press, New York in Oxford, 1991., zgolj statistično določljivo posejanih po vaši deželi, pač glede na doseg distribucije časopisa. Naslovljenec časopisa je za naslavljalce enigmatično, samo statistično opredeljivo bitje: anonimni bralec, ki se znajde v mreži naslavljanj, ponavljajočih se vsak individualni datum z malce različno, a na prejšnji dan navezano in naslednjega napovedujočo vsebino, vselej pa z isto formalno razporeditvijo na strani, tematska področja, rubrike, s prepoznavno hierarhijo pomembnosti besedil in znanimi zvrstmi naslavljanja. Prepoznanje bralca kot identičnega drugim bralcem opravi vsak bralec sam zase skoz branje, čeprav je vse pogoje za prepoznanje priskrbel medij. Ni čudno, da se bralstvo podvrže mehanizmu “identifikacije na podlagi sposobnosti in volje, prestaviti se v isti položaj” Sigmund Freud, “Množična psihologija in analiza jaza”, v: R. Močnik (ur.), Psihoanaliza in kultura, DZS, Ljubljana, 1981, str. 40., ko pa je že a priori v istem položaju in ko je branje samodejna aktualizacija te sposobnosti in volje. Eksplicitna ideološka artikulacija takega prepoznanja, pa naj jo opravi romanopisec (kakor v Andersonovem zgledu indonezijskega pisca, kjer glavni junak bere časopis) ali urednik v uvodniku časnika, ne more biti drugega kot zrcalna “refleksija” medsebojne identifikacije.