»Poleg tega je Pakistan podpiral eno od struj, ki pa ni bila priljubljena med ljudstvom. To je pomenilo, da je bila v strankarskem boju premočna, a zmagati ni mogla ravno zaradi svoje nepriljubljenosti. V eni od mudžahidskih skupin je bil tudi Mula Mohamed Omar. Njegovi skupini so se začeli pridruževati mladi študenti teologije, tako imenovani talibi, ki so se izšolali v Pakistanu. Ko so v tej državi ugotovili, da Omarjeva skupina postaja vse uspešnejša, so obrnili hrbet skupini, ki so jo do tedaj podpirali, in začeli podpirati Omarja. Številni Afganistanci, naveličani brezvladja in željni miru in varnosti, so navdušeno podprli talibe,« razlaga Gouttierre. »Ko so ugotovili resnico, je bilo že pozno. Talibi so do zob oboroženi, Afganistanci pa nimajo orožja. Že desetletja živijo v pomanjkanju, vanje merijo cevi pušk. Nimajo možnosti, da bi se uprli. So lačni in demoralizirani, še njihovi verski voditelji, afganistanske mule, so brez posebne moči. Danes državo tako vodijo indoktrinirane mule v sodelovanju z ekstremističnimi Afganistanci, Paksitanci in Arabci. Intelektualci so bodisi zbežali bodisi se zatekli na sever države, ki je v rokah Severne zveze, ali pa so se preprosto potuhnili, ker se ne želijo izpostavljati jezi talibov,« poudarja Yaseer.