Po izvolitvi Ariela Šarona za ministrskega predsednika je Izrael pogoltnil vrtinec palestinskih samomorilskih napadov in izraelskih povračilnih ukrepov, palestinska strategija samomorilskih napadov na izraelske civiliste je vsadila dvom o iskrenosti palestinske želje po miru tudi v najbolj zveste zagovornike mirovnega procesa in palestinske države. Na izraelski levici sta zavladala občutek brezizhodnosti in razočaranje, ki se je sčasoma sprevrglo v obup. Številne Izraelce so prevzeli strah, jeza in razočaranje. Po enem letu intifade so se pričakovanja izraelskega prebivalstva skrčila na minimum: »Hočemo samo preživeti.« Po izbruhu druge intifade leta 2000 se je v Izraelu spet vzpostavila realnost vojne in vrnil se je občutek brezizhodnosti, zagrenjen z očitki naivnosti in zaupljivosti. Mnogi največji zagovorniki mirovnega procesa in pravic Palestincev so miru obrnili hrbet. Izraelska levica je propadla, mirovni tabor je svojo dejavnost omejil na boj proti naselbinam na zasedenih območjih. Tudi ekuberantna izraelska literatura 90. let se je na začetku tretjega tisočletja »zresnila« in precej spolitizirala. Telavivska avtorica lahkotnih romantičnih pripovedi in nekdanja levičarka Irit Linor je povzročila škandal, ko je v presenetljivi akciji javno odpovedala svojo naročnino na vodilni izraelski dnevnik Haaretz, ker je ta objavil kritični prispevek o izraelskem ravnanju s Palestinci. Linor je Haaretz denuncirala kot anticionističen in rekla: »V času vojne nočem dobivati egipčanske propagande vsako jutro na dom«. Ustvarjalni prostor se je zopet skrčil na vprašanja nacionalne in osebne varnosti.