V letih po prvi svetovni vojni je morala premagana Nemčija plačevati velikansko vojno odškodnino. Toda ker je bila njena marka že takrat nestabilna, so zmagovalci zahtevali plačilo v blagu in iz Nemčije odvažali velikanske količine premoga, železa in jekla. Država ni imela denarja za obnovo industrije in za nova vlaganja, zato si je pomagala s tiskanjem denarja. Trideset tovarn papirja je delalo noč in dan in tiskalo nove bankovce. Ko niti to ni več zadostovalo, je vlada najela še 132 zasebnikov. Marka pa je padala in cene so rasle. Leta 1914 je šest jajc stalo eno marko, marca 1923 je bilo treba za eno jajce dati 80 milijard mark. En dolar je bil marca 1923 vreden 4,6 milijona mark, decembra istega leta 4,2 bilijona. Kmalu so iz obtoka izginili bankovci manjše vrednosti, Nemci so plačevali samo še z milijoni in milijardami. V takih razmerah je normalna prodaja za denar obstala, blago se ni več prodajalo, samo menjavalo se je še. Ljudje so nabavljali hrano za nakit, obleko in pohištvo, ko pa je teh stvari zmanjkalo, so umirali od lakote.