Vsako leto znova me 1. septembra preplavi občutek neizmerne sreče, ker mi ni več treba (nujno) hoditi v šolo. In to kljub temu, da sta odtlej, ko sem morala iz dneva v dan, vsako megleno jutro, tovoriti šolsko torbico v hram učenosti, minili že skoraj častitljivi dve desetletji. Travme še nisem prebolela tudi zato, ker so jo dodobra utrdila (pre)dolga leta institucionalnega izobraževanja. Zdaj se kaj podobnega ne bi moglo zgoditi, saj so slovensko šolstvo doletele številne prenove in posodobitve, med katerimi jih je vse več že skoraj kar preveč prijazno pisanih na kožo šolarjem. A prav zaradi njih – čeprav so otrokom gotovo všeč – še toliko manj zavidam vsem tistim malčkom (in malo starejšim), ki so pred dnevi polni zanesenega navdušenja s kot železo težkimi torbicami spet prestopili hram učenosti. Njihovo veselje ob reformah je tolikšno, da ga ne morejo zmotiti niti nenavadna pravila, ki so jih v nekaterih šolah letos vnesli v kodekse vedenja. Na eni od mariborskih osnovnih šol so običajnim pravilom, ki določajo, kako se je treba vesti do sošolcev in učiteljev, da se ne sme neopravičeno izostajati od pouka in da je treba delati domačo nalogo, dodali pravilo, ki bi bolj kot v državno sodilo v prvo, prav letos ustanovljeno katoliško osnovno šolo. To je kodeks oblačenja, ki določa, kako so učenci lahko in predvsem kako ne smejo biti oblečeni med poukom. Če gre verjeti medijem, se stroga pravila nanašajo predvsem na tiste pokvarjene deklice, ki motijo zbranost ubogih sošolcev s tem, da prihajajo v šolo v hlačah s tako nizkim pasom, da kažejo popek ali celo spodnjice! Ubogi deček, ki ima to nesrečo, da sedi za tako deklico in je hkrati v težavnem obdobju odraščanja, se seveda ne more zbrati pri pouku! Kaže torej, da bi na večjo zbranost dečkov (čeprav jim gre, po raziskavah sodeč, šolska snov v zgodnejših letih že tradicionalno počasneje v glavo kot deklicam) posebej ugodno vplivalo, če bi se deklice namesto v oblačilih, kakršne nosijo njihove vrstnice povsod po Evropi, pojavile v do vratu zapetih in do tal segajočih oblekah, pod katerimi bi nosile še kombinežo, da se ja ne bi ničesar videlo! To bi gotovo spodbudneje vplivalo na zbranost dečkov kakor odkrit popek in spodnjice! A le kdo bo kriv, če dečki kljub spodobnemu vedenju in oblačenju deklic še vedno ne bodo mogli zbrano slediti pouku?