Argentina je v teh letih še uživala veliko ugodnosti, ki jih je ustvarilo značilno gospodarstvo pamp, to je gojenje goveda in žitaric. Zlata doba je sicer že davno minila, spomin na vodilno vlogo "svetovne kašče" pa je ostal. V zadnji tretjini 19. stoletja in vse do prve svetovne vojne so množice evropskih priseljencev vsako leto prihajale pred žetvijo in odhajale po njej, to je bila t. i. "lastovičja migracija". Počasi so se naseljevale predvsem na vzhodnem delu mlade republike, v rodovitnih pokrajinah in na obrobju pristanišč kot npr. Rosario, Zarate, Buenos Aires. Toda razmeroma malo število priseljencev je dobilo zemljo za obdelavo, ki se je bistveno razlikovala od tradicionalnega evropskega kmetijstva. V neskončnih pampah je kraljeval veleposestnik z na desettisoče hektarjev velikimi "estancias", kjer se je govedo paslo pod milim nebom vse leto. Polja, zasejana s pšenico ali koruzo, in travniki za krave mlekarice so pokrivali vlažen del pamp. Maloštevilen sloj veleposestnikov (tradicionalnih "200 družin") je sicer težko dokazoval kakšne plemenite prednike, a se je vedel kot prava aristokracija, izobražena in zasidrana v francoski kulturi. Iz njega je izšlo največ državnikov in visokih funkcionarjev, ki so po letu 1880 vpeljali politiko konservativnega liberalizma. Zakonodaja, ki je bila v resnici napredna za staro špansko izročilo (to je takrat že postalo sinonim za nazadnjaštvo in omejenost), je zrcalila program laične države, ki naj bi privabila razgledane evropske kmete in industrialce, po vzoru ZDA. Prav med evropskimi prišleki se je rodila industrija, ki pa je v vodilnih oblikah ostala v rokah tujega kapitala. Angleži, ki so javno ali iz ozadja vodili vse 19. stoletje agresivno zunanjo politiko ter si privoščili celo soavtorstvo novih držav, so kmalu začeli z ambicioznim načrtom velikih naložb v javna dela, izkoriščajoč vladajoči liberalizem. V Argenitini so po stečaju prve domače družbe za gradno železnic angleški tehniki oblikovali železniško mrežo, ki iz Buenos Airesa, to je iz glavnega pristanišča vodi v vse smeri. Po teh progah so tovorni vlaki prevažali živino v klavnice, meso v hladilnice in v predelavo, žito pa v silose, od koder so ga potem natovorili na ladje. Praktično vsi omenjeni objekti so bili v lasti angleškega kapitala, prav tako pa tudi telefonsko omrežje glavnega mesta in številna državna podjetja. Samo mala in srednja industrija je organsko rastla iz delavnic. Delavski razred so več kot pol stoletja tvorili skoraj izključno evropski priseljenci, ki so s seboj prinesli tudi izročilo sindikalnega gibanja in evropskih ideološko-političnih razdelitev. Sindikati so se razvrščali po političnih linijah in tako je bilo po prvi svetovni vojni npr. nekaj močnih vej anarhističnih, druge pa, kot npr. sindikati tretjega sektorja, so bile pod socialističnim ali komunističnim vplivom. Vztrajno se je oblikoval tudi razred domačih industrijskih delavcev. Sociolog Juan Carlos Torre je v zborniku o peronističnem sindikalizmuLa formación del sindicalismo peronista, ur. Juan Carlos Torres. Buenos Aires, 1988 v uvodnem prikazu razmer ob nastanku peronizma tako opisal delavski sloj: "heterogen delavski svet, v katerem koeksistirajo stari delavci tuje narodnosti, prva domača proletarska generacija, ki jo sestavljajo njihovi potomci, in novi delavci, ki prihajajo iz notranjosti dežele".