Auschwitz I, poljsko vojaško oporišče iz kamna in opeke, ki so ga nacisti uporabili kot zapor za poljske politične jetnike, so po nemškem napadu na Poljsko leta 1939 na hitro povečali s prisilno delovno silo in najcenejšim materialom. Tri kilometre oddaljeni Auschwitz II Birkenau so prav tako na hitro postavili leta 1943 kot tovarno za ubijanje Judov, Romov, homoseksualcev in drugih manjšin. Nacisti so ga s stranskim tirom povezali neposredno z evropsko železniško mrežo, da bi pospešili ubijanje in izvedbo načrta o »končni rešitvi judovskega problema«. Deli Birkenaua so zgrajeni iz ostankov porušenih poljskih vasi in trdnih kosov in ti so se ohranili. Številne druge stavbe pa so že izginile. Večino lesenih koč so po vojni odpeljali in jih uporabili za začasna zatočišča. Najtrdnejše od teh stavb, betonske plinske celice in krematorije, pa so stražarji pred umikom razstrelili. Te ruševine, spodjedene od talnice, poplav in erozije, so se pogreznile vase. Območje okoli plinskih celic je sicer označeno s trakom, vendar je javnosti dostopno in nekateri se povzpno na kršje. Tu in tam kak obiskovalec celo odnese s seboj kako relikvijo ali ročni izdelek. Jame s pepelom, kamor so stresli ostanke številnih žrtev, so bile vsa ta leta na odprtem, prepuščene naravnim silam. Tla okoli njih, ki so jih teptale množice turistov, so posejana z belimi kamenčki. »Niso kamenčki, ampak kosti!« razloži Jarek Mensfelt, jezikoslovec in vodnik po muzeju. »Drobci človeških kosti. Grozno je, da smejo turisti hoditi po človeških ostankih!« Cywinski se boleče zaveda pomanjkljivosti muzeja, vendar nanj pritiskajo denarna stiska in fizične omejitve kraja.