Materi je z neverjetno nizkimi dohodki uspelo zadržati manjše gospodinjstvo; živeli smo v oddaljeni vasi, kjer je bila večina življenjskih potrebščin cenejša kot v mestu, a smo kljub temu živeli strogo varčno. Oče je bil pameten in načitan človek, ki je pustil za seboj majhno, toda izbrano zbirko knjig z najboljšimi grškimi, latinskimi in angleškimi klasiki, tako da so bile te knjige naša edina zabava. Spominjam se, da se je moj brat učil latinsko iz Descartesovih Meditationes, jaz pa sem imela namesto knjižic, ki jih sicer priporočajo otrokom, čarobni prevod Gesta Romanorum. Tako sva odrasla kot mirna in revna otroka. Brat se je sčasoma znašel, jaz pa sem ostala doma. Mati je postala invalid in je potrebovala mojo trajno nego, pred dvema letoma pa je po mnogih mesecih mučne bolezni umrla. Moj položaj je bil obupen; razmajano pohištvo je komaj zadostovalo za odplačilo dolgov, v katerega sem bila prisiljena, knjige pa sem poslala bratu, vedoč, da jih bo znal ceniti. Bila sem povsem sama; vedela sem, kako bedno plačo ima brat. Čeprav sem prišla v London v upanju, da si bom našla kakšno službo, razumljivo tako, da bo on plačal stroške zame, sem si prisegla, da bo to le za mesec dni in bom v primeru, da medtem ne najdem službe, raje umrla, kot da bi ga oropala še tistih nekaj ubogih funtov, ki jih je dal na stran za črne dni. Najela sem sobico v oddaljenem predmestju, najbolj ceneno, kar sem jih lahko našla. Živela sem ob kruhu in čaju ter zaman zapravljala čas, odgovarjajoč na oglase za službo ali tako, da sem hodila na naslove, ki sem si jih zabeležila. Minevali so dnevi in tedni brez kakršnegakoli uspeha, dokler se ni približal dan, ki sem ga določila kot zadnjega. Pred seboj sem videla le turobno možnost počasnega umiranja od lakote. Lastnica sobe je bila na svoj način dobra ženska; poznala je moje ničeve prihodke in prepričana sem, da me ne bi nikdar vrgla ven; na meni je bilo potemtakem, da odidem in si poiščem mirno mesto za umiranje. Bilo je pozimi in bela megla se je že dopoldne spuščala ter je s popoldnevom postajala vse gostejša. Spominjam se, da je bila nedelja in so bili vsi prebivalci v cerkvi. Okrog treh sem se naskrivaj odpravila ven in začela hoditi tako hitro, kolikor sem tako podhranjena sploh zmogla. Bela megla je vse ulice zavila v tišino, inje se je ujelo na gole veje drevja, ledeni kristali so se bleščali na ograjah in na hladni, okrutni zemlji pod mojimi nogami. Hodila sem zdaj levo, zdaj desno, ne da bi se ozirala na imena ulic, in vse, česar se spominjam od tistega nedeljskega popoldanskega sprehoda, se mi zdi kot razbitina kakšnega zlohotnega sna. Opotekala sem se sredi zmedenih misli po poteh, ki so vodile napol skozi vas, napol skozi mesto, na eni strani so se zelena polja mešala z oblačno svetlobo megle, medtem ko so se na drugi strani udobne vile z odsevi ognja iz kaminov blesketale s svojimi zidovi; toda vse to je bilo neresnično. Rdeči zidovi iz opeke in razsvetljena okna, motno drevje, svetleča se vaška pokrajina, plinske svetilke, obsijane z bledimi sencami, oddaljena perspektiva železniških tirov zraven visokih nasipov, zelene in rdeče luči signalnih svetilk vse to so bile le trenutne podobe, ki so odsevale v mojih utrujenih možganih ter od lakote otrplih čutih. Včasih sem zaslišala hitre korake na tirih in ljudje so hodili mimo mene, dobro oblečeni, hitro, da bi se ogreli, nedvomno željno pričakujoč prijateljske dobrodošlice ter toplega ognjišča za zavesami, tesno navlečenimi na zmrzla okna. Ko se je začelo mračiti in se je znočilo, so mimoidoči postajali vse bolj redki in redki, tako da sem povsem sama pešačila po ulicah. Opotekala sem se skozi belo tišino, pusto, kot da bi hodila po ulicah mrtvega mesta; in bolj ko sem postajala slabotna ter izčrpana, bolj se je nekakšna groza smrti ovijala okrog mojega srca. Nenadoma, ko sem zavila za vogal, me je nekdo izpod svetilke vljudno nagovoril in zaslišala sem glas, ki me je prosil, naj mu pokažem pot do Avon Roada. Strta od nenadnega šoka, ki ga je ta človeški glas izzval v meni, sem zgubila vso moč; zgrbljena sem padla na rob pločnika in v divji histeriji začela jokati, hlipati in se smejati. Odšla sem, pripravljena na smrt, in ko sem prekoračila prag hiše, ki me je ščitila, sem zavestno opustila sleherno upanje in vse spomine; vrata so se zaloputnila za mano s treskom groma in začutila sem, kako je železna zavesa padla na kratko obdobje mojega življenja, tako da sem potrebovala le še nekaj korakov do sveta senc in teme; stopila sem na oder prvega dejanja smrti. Potlej sem tavala v megli, belina je zalila vse stvari, puste ulice in pridušeno tišino, vse je bilo tako, kot da sem umrla, dokler ni tisti glas spregovoril ter me vrnil v življenje. V nekaj minutah sem se uspela zbrati in ko sem vstala, sem zagledala gospoda prijetne zunanjosti, brezhibno oblečenega. Pogledal me je z velikim usmiljenjem in, še preden sem uspela izjecljati, da tistega kraja ne poznam, saj nisem imela pojma, kje vse sem tavala, spregovoril: