Andrej Malnič je direktor Goriškega muzeja na gradu Kromberk pri Novi Gorici. V preddverju muzeja so v začetku meseca odprli razstavo o aleksandrinkah, ki bo tako kot tisoče deklet z Goriškega potovala naprej v Aleksandrijo in Kairo. V dveh nadstropjih muzeja so običajne zbirke, ki jih najdemo v vsakem pokrajinskem muzeju. Goriški muzej pa se razteza čez kilometre kolesarske poti, ki teče ob zdaj močno zabrisani meji med Slovenijo in Italijo. Ob njej sta muzej mejnih prehodov na železniški postaji v Novi Gorici in stražni stolp v Vrtojbi, v načrtih je muzej tihotapstva na nekdanjem mejnem prehodu Rafut. Na eni strani je goriški grad z italijansko zastavo, na drugi železniška ograja, ki je v barvah slovenske zastave. Malnič je ob svojih eksponatih pripovedoval o tem, da zgodovina Nove Gorice ni tako kratka, kot se zdi. Kaj dela muzej v mestu, ki ima dvajset minut zgodovine?Kakšna zloba. Je ima kaj več?Veste, kako pravijo Američani? Mi njim, da nimajo zgodovine, oni nam, da je ima Evropa preveč. Samo čez mojo družino je šla zgodovina nekaj držav. Moja nona je imela navado reči, da je bil vol pri hiši več časa kot država. To je tudi moja izkušnja. Pred leti sem prišel na idejo, da bi iz meje med Italijo in Slovenijo naredili muzej. V Vrtojbi smo iz obmejnega stražarskega stolpa razvili majhen muzej. Najmanjši muzej na svetu. Z njim smo šli v Dublin na veliko srečanje evropskih muzealcev, kjer so se predstavljali z veličastnimi projekti. Tam je bil muzej Wimbledona. Rusi so zavzeli pet tisoč kvadratnih metrov celega samostana. Mi smo prišli z našimi par kvadratnimi metri stražarskega stolpa iz Vrtojbe in z njim stopili v najožji izbor za najboljši muzej Evrope. Moderator me je nekoliko začudeno vprašal, zakaj smo naredili muzej meje. Rekel sem mu, da je bil moj oče rojen pod Avstrijo, moja mama pod Italijo, jaz pod Jugoslavijo, moja hči pod Slovenijo, zdaj smo vsi pod Evropo. Tri generacije v petih različnih državnih tvorbah. Če prištejem še okupcijske sisteme, ko so tukaj bili Nemci, Američani in razne vojske, boste videli, da je zgodovine preveč tudi tukaj. Vse se spreminja. Vse, kar ostane, je mesto. Nova Gorica je mesto. Velika reč.Eno redkih mest na svetu, ki v središču nima katedrale, ampak...Ne samo, da nima katedrale. Nima cerkve. Nima zavetnika. Ni ga svetnika, ki bi ščitil naše mesto. Še bolj zabavno je. Mesto so zgradili komunisti, kot svetilnik, skozi katerega naj bi Titov socializem sijal na drugo stran. To je bil politični projekt prvovrstnega značaja. Pa vendar nikoli niso niti trga niti ulice poimenovali po maršalu Titu. V Novi Gorici nikoli ni bilo Titovega spomenika. Ko so kot del javnih služb ob policijski postaji in gasilskem domu na periferiji zgradili novo cerkev, so jo poimenovali cerkev Srca Jezusovega. Brez svetnika. Tovariše sem vpraševal, zakaj Nova Gorica ni imela Titovega spomenika. Nihče mi ni znal pojasniti! Gremo naprej. Nova Gorica je nastala na opustelem pokopališču stare Gorice. Ni bilo v uporabi, ker je zemlja ilovnata in trupla niso hotela strohneti. Ko je padal dež, je iz grobov tekla kri. Tam sta zdaj avtobusna postaja in trgovski center. Na nekdanjem pokopališču. Nova Gorica pa svojega mestnega pokopališča nima. Gostujemo pri sosedih. Najprej v Solkanu, ki je naselje s svojo tablo. Zdaj nas pokopljejo v krajevni skupnosti Rožna dolina, ki tudi ima svojo krajevno tablo. Nisem videl celega sveta, ampak tudi še nisem videl mesta brez svojega pokopališča. Tam, kjer bi morala stati katedrala, so hotel, igralnica in nočni klubi. To zdaj sije v Italijo. Zato pa so na hribu nad mestom cerkev z grobnico zadnjih pripadnikov francoske kraljeve družine Bourbonov, Škrabčeva knjižnica, Laščakova arabska vila, Sveta Gora…Ki je zdaj postala samostojna krajevna skupnost.Kaj te točke povezuje v zgodovino mesta? Je to del mesta in njegove zgodovine?Urbani prostor Nove Gorice gre vzdolž meje od Solkana do Mirna, čeprav so tam samostojni kraji. Bourboni, Škrabec, Laščak so zgodba Gorice devetnajstega stoletja. To je zgodba nekih drugih držav.Ampak zdaj je naše.Ja. Zdaj je naše. Kaj je naše, ni najbolj zanimivo. Zares fascinantno je, kako je naše. Zakaj je naše. Ko je Slovenija vstopila v EU, je bilo tukaj praznovanje. Takrat se je govorilo, da se je mesto ponovno združilo. Tako kot Berlin po padcu zidu. A da ja? Komunisti so Novo Gorico zgradili na predmestjih stare Gorice. Naredili pa so neverjetno stvar. Ustvarili so dve mesti in naredili vtis, da je tukaj eno mesto, ki je razdeljeno na pol. Šele ko je bilo novo mesto zgrajeno, je celota začela delovati ko razdeljeni Berlin. Berlin je bil eno mesto in so ga razdelili na pol. Tukaj pa so potegnili mejo ob enem mestu in zgradili novo mesto zato, da sta dve mesti začeli delovati kot eno, na pol razdeljeno mesto. Zgodovina se je ponovila kot simpatična farsa. Ampak komu? Gorica je začela nastajati leta 1947, berlinski zid pa je iz leta 1961. Se spomnite Zupančičeve pesmi Kje ste vi mejniki štirje? Maribor, Celovec, Gorica, Trst. Ko so komunisti začeli graditi Novo Gorico, so leta 1947 na novo postavili mejnik. Gorica je nova, ampak je Gorica. Zakaj smo začeli graditi Gorico? Zato, ker smo Gorico izgubili in smo si naredili še eno. Ne iz muhavosti, ampak iz ekonomske in kulturne nuje. Na sotočju Vipave in Soče, kjer Vipavska dolina prehaja v furlansko nižino, potrebujemo mesto. Mesto v tehničnem pomenu besede, kjer se koncentrirajo javne službe, ki jih ljudje potrebujejo. Mesto na meji. Mesto, ki je meja. Mesto. Šlo je za mesto. Še v tridesetih letih so ljudje, ki so tukaj živeli pod fašizmom, prostor zamejili z mesti. TIGR so začetnice za Trst, Istra, Gorica, Reka. Od štirih črk so tri mesta. V njihovi kulturi je bila prisotna zavest, da ne gre za ozemlje, ampak za mesta. Tudi partizanska pesem poje »Reka, Trst, Gorica«.Ne pa Koper, Izola, Piran?Tega ni. To ni bil del našega sveta. To so bila italijanska mesta. Več kot devetdeset odstotkov prebivalcev je bilo Italijanov. Tukaj pa je bilo drugače. Tekla je bitka za podeželje in za mesto. Ključna stvar za razumevanje našega prostora. Zakaj je to tako zelo pomembno? Tukaj pridemo do vaših dvajsetih minut zgodovine. Na našem prostoru se bijeta dve popolnoma nasprotni paradigmi. Sredozemska in kontinentalna. Vprašanje je, ali ozemlje pripade mestu ali mesto pripada ozemlju. Na Mediteranu si kot meščan najprej pripadnik mesta. Podeželje pripada mestu. Od starih grških mest naprej je tako. Mesto definira teritorij. To je mediteranski princip, ki ga mi poznamo kot italijanski princip. V notranjosti celine mesto pripada teritoriju. Teritorij določa mesto. V Sredozemlju tega ni.Kje je konflikt?Pred nami je eno najmlajših mest v Evropi. Nastalo je kot posledica mirovnih pogajanj po drugi svetovni vojni. Že nastanek novega mesta ima za seboj veliko zgodovino velike vojne. Je njen rezultat. Zgodba pa je starejša. V nekdanjem judovskem getu v Gorici ima za palačo Attems svojo ulico jezikoslovec judovskega rodu Graziadio Isaia Ascoli. Živel je sredi devetnajstega stoletja, ko so se Slovenci in Italijani preprirali za mesto. »Saj imate Slovenci pravico do svojega mesta,« je rekel. »Gorica pa ni vaša. Poiščite si kak drug kraj, ki bo vaše glavno deželno mesto.«Izjava je bila preroška.Ko so leta 1947 zgradili novo mesto, Novo Gorico, ga niso zgradili v Ajdovščini ali na Tolminskem, ampak tik ob meji. Naši predniki v devetnajstem stoletju so se prepirali, komu Gorica pripada, Slovencem ali Italijanom. Slovenci so trdili, da mesto stoji na teritoriju historične dežele Goriške. Dve tretjini prebivalstva je bilo Slovencev, tretjina pa Italijanov, Furlanov, Nemcev in Judov. Sklenili so, da mesto pripada deželi in je torej slovensko. Italijani so rekli ne. V mestu smo mi večina, dežela pa pripada mestu. Večinsko prebivalstvo v mestu je bilo res italijansko. Slovenci so vedno bili manjšina. Okoli tega so se kregali do leta 1947. Zato so komunisti leta 1947 začeli graditi mesto. Razumeli so, da če izgubimo mesto, tudi dežela ni več naša. Sprejeli so mediteranski princip. V tem so bili moderni. Mesto je območje stikov, novih idej, sprememb. Podeželje je statično in konservativno. Problem pripadnosti mestu je eden ključnih motivov za razumevanje prostora.Je te zgodbe zdaj konec?Kje neki! Italijanski fašisti in desnica nam nikoli niso priznali pravice do mesta. Naše je podeželje. Zdajšnji desni krogi, ki so se nekoliko civilizirali, Slovencem v Italiji priznavajo pravico do osnovne šole. Vendar samo na podeželju. V mestu pa ne. V Gorici slovenščina ne sme biti v javni rabi. Priznavajo nam pravico do podeželja. Pri zaščitnem zakonu je bila glavna bitka za vidno slovenščino. V mestu je ne sme biti. Na deželi da, v mestu ne. Mesto je glava. Tisti, ki ima mesto, obvlada prostor. Obe mesti sta nastali na stičišču slovanske in latinske kulture. Točno. Dolgo časa pod germansko dominacijo. V Križu, za Trstom so se Slovani srečali z Mediteranom.Do Tržiča.To je stik dveh velikih svetov. Eden se začne za Uralom, drugi se konča pri Atlantiku. V resnici gre čez, v Latinsko Ameriko do Pacifika. Prav tukaj se srečajo Slovani in latinci. Smo na robu dveh velikih tektonskih plošč. Takoj ko se ena plošča prehitro premakne, pride do strašnega trenja. Med njima nastane drobir, ki se meša med seboj. Dokler ga pustiš pri miru, je popolnoma pohleven. Če ga hočeš na silo nazaj prilepiti na eno ploščo, imaš hude težave, ker pripada obema. Obstajajo kulturne plošče in in jezikovne plošče. Biti Goričan pomeni, da vsaj pasivno obvladaš še en sosedov jezik. Sosedov jezik ni tuji jezik. Slovenščina je moj materni jezik. Italijanščina, furlanščina in nemščina so moji sosedovi jeziki. Španščina je tuji jezik. Samo s kulturo ne boš razumel pomena tega prostora. Prek jezika se pretakajo vplivi. Če ne znaš slovenščine, boš kot italijanski zgodovinopisec težko pisal zgodovino tega prostora samo s pomočjo prevajalca. Obratno je prav tako res. Živeti na tem prostoru pomeni srečevati se. To, kar loči obe Gorici od drugih mest na Slovenskem, je dnevno srečevanje s sosedi na ulici. V obeh mestih. Naš muzej se ukvarja s tem. Nova Gorica ni mesto ob meji. Nova Gorica je meja. Naša predstava o meji je črta. Tako je na deželi. V mestu pa ni črte. Mesto samo je meja. Mi vemo, kaj je naše, oni vejo, kaj je njihovo. Strahu je malo. Strah rodi napačne reakcije. Če bo politika dovolj spretna in modra, bomo živeli v miru s sosedi. Živimo na območju, kjer so se vedno stikale države. Mislite na staro Gorico?Na Gorico, na del mesta, ki je po pariški pogodbi pripadlo Italiji.To razumete kot del svoje zgodovine?Seveda. Me vprašujete, kaj je moje in kaj ni? Z veseljem vam povem. Mesto Gorica ima izpričanih tisoč let zgodovine. Noben evropski imperij se s tem ne more pohvaliti. Mesta pa lahko. Jaz sem del tega ozemlja. Nisem jaz kriv, če so čez moj življenski prostor postavili mejo in me ovirali pri mojem premikanju. Z duhovno kulturo, ki so mi jo privzgojili starši, je to del mojega mesta. To je skupni duhovni prostor. Peripetije zadnjih sto let so to zapletle. Vendar ne morem reči, da tisto ni moje. Moji predniki so plačevali davke, da se je zgradila Gorica. To je del moje zgodovine. Ta zgodovina se je dogajala v času, ko tukaj ni bilo meje. Drugi čas pa je od meje naprej, po letu 1947, ko se začne graditi Nova Gorica.Na Kostanjevici pa so nam pustili Bourbone.Ko so francoske kralje izgnali iz Francije, so se ustalili v Gorici. Kralj je kmalu umrl za kolero. Živel je na Cingrofu, kjer je imel posest grof Coronini. Skozi okno je gledal na Kostanjevico in si je želel biti tam pokopan. Vsa družina mu je sledila. Zadnji Bourboni so zdaj pokopani v Novi Gorici. V času Jugoslavije so imeli francoski rojalisti željo prenesti sarkofage v Pariz. Imeli so dobre zveze v Beogradu in skoraj jim je uspelo. Tukaj smo se uprli in zdaj je bolj ali manj mir. Z okna grobnice pa se odpira pogleda na mavrsko vilo Antona Laščaka. Laščak je bil arhitekt iz Gorice. Starši so bili iz Ročinja v Soški dolini. Vendar se je najprej pofurlanil in potem italijaniziral. Laščak je bil iredentist. Hodil je v nemške in italijanske šole in šolski sistem ga je popolnoma italijaniziral. Kulturno okolje ga je zmlelo, pripadel je drugemu jezikovnemu in političnemu okolju. Postal je zelo uspešen arhitekt v Egiptu, kjer je gradil vile v historičnih stilih in tudi vladarjevo palačo. V Rafutu, na Pristavi, si je postavil prelepo vilo s stolpom v neoislamističnem slogu. Okoli vile je botanični vrt. To je morda najlepša točka na našem prostoru, ki pa je popolnoma zanemarjena in popolnoma neprimerno predstavljena. Park je fantastičen. Rafut ima izjemno mikroklimo. Tam uspevajo zelo redke tropske rastline. Mikroklima gre na metre. Te rastline v Novi Gorici, na drugi strani griča, ne bi nikoli uspevale. V Solkanu sta še vila Bartolomei in vila Lenassi. Vila Bartolomei zdaj pripada muzeju. Pravijo ji villa triste, ker je bil tam sedež prve policije po vojni. Tudi v vili Lenassi je bila policija. Kaj od naše zgodovine je ostalo pri njih? Je Gorica slovensko mesto?Je tudi slovensko. Razmerje v mestu je vedno bilo v korist romansko govorečih prebivalcev. Kaj je slovensko, se najbolj manifestira skozi besedo. Spomin zelo hitro zbledi. Po prvi vojni se je začela Gorica italijanizirati. Iz uradne rabe sta bili izgnani slovenščina in nemščina. Nekaj tisoč Nemcev se je odselilo. So šli in poniknili. Goriško plemstvo, ki je bilo avstrijakantsko, je pod Italijo izgubilo veljavo. Potisnjeni so bili na stranski tir. Pa vendar na današnji Piazza Vittoria piše, da je bil nekoč Piazza grande in Travnik. Severni predel je Borgo Carinzia. Borgo Livada je tudi spomin. Nekako se revitalizira spomin, da so tam živeli Slovenci. Ob vhodu v muzej ste postavili razstavo o aleksandrinkah. V čigavo zgodovino sodijo? Aleksandrinke so ena bolj zapacanih zgodb s tega prostora. Odšle so v svet služit denar, ko so se vrnile, so bile zaničevane. Razstavo je postavila kolegica Inga Brezigar - Miklavčič. Aleksandrinke so izjemna zgodba. Z razumevanjem te zgodbe lahko razumeš tudi današnji svet migracij. Pri nas danes poznamo migrantke, ki prihajajo k nam iz drugih okolij. Naše stare mame so bile na istem. Hodile so v drug svet. Ni čisto res, da so jih tukaj obsojali. Pod udarom so bile tiste, ki so pustile dojenčke in šle v Egipt za dojilje h gospodi, ki je hotela imeti belo služinčad. V glavnem k judovskim in grškim družinam, pa tudi k francoskim in angleškim. Mi jim pravimo aleksandrinke, v Aleksandriji pa so jim rekli Goričanke, les Gorizienes. Največ jih je prišlo iz Goriške. Opravljale so različne poklice od guvernant do kuharic. Izkustvo dojilj je bilo travmatično. Ni pa bilo samo slovensko. V Egipt so hodile tudi iz pokrajine Vittorio Veneto. Bilo jih je nekaj tisoč. Začele so že v devetnajstem stoletju. Po prvi vojni se je stopnjevalo, ker so potrebovali denar za obnovo hiš. V fašizmu so kmetije propadale, edini vir denarja je bila emigracija.To je bilo povsem običajno ekonomsko migriranje delovne sile?Moja nona je bila letnik 1902. Morala bi iti v Egipt takoj po prvi vojni. Karto je že imela kupljeno, potem pa si je dobila fanta in ni hotela več iti. Odšla je njena sestra, ki je imela šestnajst let. Družine so načrtovale, da bo katera od hčera odšla služit. Danes, ko imamo po enega ali dva otroka, so čustva povsem drugačna kot takrat, ko si jih imel deset. Tega ni mogoče primerjati. Moja teta je v Egiptu delala nekaj let in se potem vrnila. Poročila se je, v soglasju s svojim možem pa je odšla nazaj delat še za nekaj let. Z denarjem, ki ga je zaslužila, sta si zgradila hišo. Ta zgodba je bila pozabljena, zdaj pa je odkrita na novo. Zdaj nas privlači, ker mislimo, da so ta dekleta odšla v arabski svet, pa ni tako. Odšla so delat k Judom, Grkom, Francozom, Angležem. Šla so delat k bogati izobraženi gospodi. Moja teta je delala pri judovski družini, kjer so v hiši govorili angleško, francosko in arabsko. Danes je to nam bolj tuj svet, kot je bil našim starim staršem. Iz moje družinske izkušnje nimam občutka, da so jih obsojali, ker so zapustile družine. Zapustile so jih, ker so šle za družine služit denar. Vesel sem, da je tukaj nastala razstava. Za zdaj je po obsegu skromna, ker jo nameravamo pokazati v Aleksandriji in Kairu. Napisi so v slovenščini, italijanščini, angleščini in arabščini. Iz meje leta 1947 delate muzejski eksponat. Kakšna ideja tiči zadaj?Rad imam majhne muzeje. Da se gibaš, kot pravimo, da »oblajaš« svet, in na poti, ko se gibaš ob meji, vidiš še drobce zgodb. Tako je nastal Kolodvor, ki ga je naredil moj kolega, zgodovinar Drago Sedmak. Že prej smo naredili veliko razstavo ob vstopu Slovenije v EU. Državne meje na Goriškem v 19. in 20. stoletju. Kasneje nam je občina naročila, naj za turistične namene naredimo razstavo v Kolodvoru. Zanjo pravijo, da je zelo podobna tisti v Berlinu, posvečeni checkpoint Charlieju. Govori o mejnih prehodih od Solkana do Mirna. Zgodbe, ki so se odvijale na teh prehodih. Razstava je majhna. Pogledaš jo lahko v 15, 20 minutah. A informacij je toliko, da si vseh ne moreš nikoli zapomniti. Zato se lahko vračaš vsakih nekaj mesecev. Stražni stolp v Vrtojbi je del te iste zgodbe. A tam je nastopil problem. Ko je nastala občina Šempeter, sem projekt takoj prijavil in dobil zanj nekaj denarja. A nato sem ugotovil, da denarja ne morem uporabiti, ker stolp ne obstaja. Zaradi vojaške tajnosti ni bil stolp nikoli nikamor vpisan. Zemlja je bila privatna. V času Jugoslavije je stvar še nekako delovala, a ko je nastala Slovenija, so se stvari zapletle. Lastnik je hotel tam imeti polje, stolp na njem pa uradno ni obstajal. Kako naj občina porabi denar za nekaj, česar ni? A je vendar tam. Rešitev je bila, da bi občina kupila zemljo in stolp, ki ga ni. A zakaj bi občina kupila kmetijsko zemljišče, ki ga ne potrebuje? Allora, potem smo naredili takole. Jaz sem napisal, da bo to postal kulturni spomenik lokalnega pomena. Dve leti sem potem prepričeval kolege na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, da so pripravili dokumente. Ampak reč ni bila stara 80 let, kar je eden od kriterijev. Hkrati so bili na zavodu skeptični:»Kaj bomo zdaj vse stolpe na meji zaščitili?«Pa sem jih tolažil: »Ma, ne, ti mi samo tega zaščiti!«No, potem je le steklo. Pobudo so imeli, poslali so dokumente na občino in lokalni svet je zadevo sprejel. Tako smo dobili objekt lokalnega pomena. Kolikor vem, prvega, ki je bil nekoč v lasti JLA. Občina je kupila zemljo in stolp je začel obstajati. 22. decembra 2006 smo spomenik odprli. Pomagal in razstavo v njem je pripravil zgodovinar Jakob Marušič. S tem stolpom smo potem šli v Dublin. Vsi po svetu me vprašujejo o tej meji, veste. Izkušnja, ki smo jo mi tu dali skozi v 20. stoletju, pa že v 19., je edinstvena. Pravzaprav so se že od izumrtja goriških grofov naprej za to mejo in ozemlje okoli vseskozi tepli. Prva beneška vojna, druga, potem je prišel Napoleon, ki je po svoje spremenil stvari, in nato prva in druga svetovna vojna, obe bojevani za to mejo. Izkušnja mora biti materialna. Meja mora imeti fizično obliko. To so stavbe, ki so delovale na meji. Stolp in zdaj mejni prehod Rafut, kjer bomo naredili mali muzej tihotapstva.Tihotapstva?Maloobmejnega tihotapstva.Zakaj?Ker je bil to način preživetja. Življenje ob meji je ponujalo priložnost, da si si pomagal. Na obeh straneh meje. Včeraj sta Anja Medved in Kino Atelje predstavila dva filma v Kolodvoru. Enega so naredili Francozi in predstavlja zgodbe z meje od Baltika do Jadrana. Drugi je 25-minutna videospovednica, ki so jo posneli decembra ob vstopu Slovenije v Schengen v carinarnici na Erjavčevi. Tja so prišli ljudje in povedali, kaj vse so tihotapili. Ljudje z obeh strani meje. Življenje ob meji je fizično – so uniforme, ljudje, prostori. Prav je, da to vidi tako zahodni svet kot naši domači ljudje. Drugače to kar izgine. A izkušnja meje je pomembna. Pomembno je, da se jo ohrani, da ljudje ne bodo pozabili, da vse ni samoumevno. Ob njej smo naredili kolesarsko pot. To res lahko prevozite v dvajsetih minutah. Churchill je rekel, da je železna zavesa padla od Baltika do Trsta, kajne? Je tukaj tekla železna zavesa?Ni tako enostavno. K nam pridejo ljudje in rečejo: »Tu je bila železna zavesa.« Meja je bila zaprta leta 1947, pa še to ni res. Septembra 1947 so postavili mejo. A že oktobra 1947 je več desetin Solkancev dobilo posebna dvolastniška dovoljenja za prehod meje. To niso bile prepustnice. Te je prinesel videmski sporazum. Dvolastniški prehodi so nastali takoj. Interes je bil na obeh straneh meje, saj so bili zasevki, polja, ki jih je bilo treba takoj obdelovati, na obeh straneh. Vi ohranjate spomin na mejo?Na izkušnjo meje. In seveda na mejo.Četrtega maja je bila peta obletnica ukinitve meje. Decembra bo dve leti Schengena. Celo v papirjih ni več meje, ki smo jo potisnili Hrvatom. Kaj se je v teh petih letih zgodilo? Kako bo izgledala zgodovina konca meje? Sta nova in stara Gorica še vedno dve mesti?Še vedno sta dve mesti in bosta to ostali, preprosto zato, ker imata dve občinski upravi. Administrativna, davčna, šolska meja še vedno obstajajo. Kar se že spreminja, a se še ne kaže jasno, je, da se bo obnovil občutek posedovanja prostora. Ni več fizične zapore. Veste, kako je oče naučil sina, kje je meja njihovega posestva? Peljal ga je na njegovo mejo in ga pretepel. Opredmetil mu je spomin in sin si je za vse večne čase zapomnil, do kod seže njihova zemlja. To je eden od etnoloških načinov pomnjenja. Meja z zapornico te fizično ustavi. Pokazati moraš dokument. Ko tega ni več, lahko tečeš skozi. To je ta primarni občutek, da si svoboden. Da se lahko svobodno gibaš. Kjer to velja, tam je tvoj svet. Svet, ki ti pripada.To velja za obe strani?Seveda. To ni nekaj, kar je lastno Slovencem. To je lastno ljudem. Spomnim se zgodbe, ko je prišel Schengen. Moja mama je letnik 1928 in se spominja, kako so zaprli mejo. Rekla je: »Nisem verjela, da bom dočakala dan, ko bom spet lahko svobodno šla v naše mesto.« Ni samo naše, ampak je tudi naše. Tisti, ki hočejo razdor, trdijo, da je le naše, a prepoznati je treba dejstvo, da gre za prostor vzajemnosti. Peljal sem jo na Kapelo na Kostanjevico. Šla sva po Via Capella, po stari poti. Hodila je in rekla: »Veš, zakaj je ta pot pomebna zame...Ne vem...V času Italije, leta 1944 ali 1945, se je eno naše dekle iz Šempetra zaljubilo v italijanskega oficirja. Ker sta se bala, da bi ju videli, on italijanskih oblasti, ona domačinov, sta se sestajala na tej poti. Vsa mlada dekleta v Šempetru smo vedela za to zgodbo in da se tu sestajata.«Ta pot je danes zaraščena, a vsaj malo lahko začutiš, kaj se zgodi človeku, ki je bil tam vzgojen, ko je star 18 let, pa mu pot zaprejo. Veste, kako so naše ljudi prva leta pred videmskim sporazumom, če so se s polja zmuznili v Gorico, prepoznali? Po čevljih. Obleke še niso bile tako drugačne, čevlji pa so jih izdali. Ko govoriš z ljudmi, ki so živeli v mestu in primestju, vidiš, kako reagirajo zdaj, ko lahko spet svobodno grejo. Ljubljana je imela leto ali dve izkušnje življenja pod žico. In kaj so naredili? Mar niso naredili isto? Spomin so opredmetili. Gre za sijajen spomenik, Pot spominov in tovarištva. Ko sem v Ljubljani, grem vedno po njej. ndrej Malnič je direktor Goriškega muzeja na gradu Kromberk pri Novi Gorici. V preddverju muzeja so v začetku meseca odprli razstavo o aleksandrinkah, ki bo tako kot tisoče deklet z Goriškega potovala naprej v Aleksandrijo in Kairo. V dveh nadstropjih muzeja so običajne zbirke, ki jih najdemo v vsakem pokrajinskem muzeju. Goriški muzej pa se razteza čez kilometre kolesarske poti, ki teče ob zdaj močno zabrisani meji med Slovenijo in Italijo. Ob njej sta muzej mejnih prehodov na železniški postaji v Novi Gorici in stražni stolp v Vrtojbi, v načrtih je muzej tihotapstva na nekdanjem mejnem prehodu Rafut. Na eni strani je goriški grad z italijansko zastavo, na drugi železniška ograja, ki je v barvah slovenske zastave. Malnič je ob svojih eksponatih pripovedoval o tem, da zgodovina Nove Gorice ni tako kratka, kot se zdi.