Četrti dan sem šel po poteh Leopolda Blooma. Že ofucana domislica pravi, da bi lahko Dublin, če bi zgorel do tal, obnovili na podlagi opisov, ki jih je zapustil o njem James Joyce. Joyce ni samo kult, ampak tudi industrija in najboljši izvozni artikel Irske. In ne samo Joyce . Oscar, Sean, Bernard, W.B.Y., Samuel so udomačeni, ljudje iz predsobe ali tisti, ki vedrijo pred vašimi vrati. V kavarnicah ali pubih so naslikani na steno, v parkih in na promenadnih ulicah se sklanjajo nad mimoidočimi. Najbrž ni naroda na svetu, ki bi bil tako tesno povezan s svojimi literati. Pri čemer pa bodo tudi inteligenti mirno priznali, da Bloomove odisejade niso prebrali od začetka do konca, ampak samo po odlomkih. Da o Finneganovem prebujenju ne govorimo. Če si prebral začetek, si prebral tudi konec, pravijo. Tisto kar je vmes, je ponos. Kaj bi bila angleška literatura brez Ircev? Angležem smo vzeli jezik in jim vrnili literaturo, je domislica, ki jo radi povedo. Se pravi, da so z njimi ravnali tako, kot so sicer delali Angleži s koloniziranimi deželami - vzeli so surovine in vrnili visoko sofisticirane izdelke. Nekoliko se bojim, da bi nasedel nekontroliranemu občudovanju vsega, kar je v zvezi z JJ, in zato namenoma ne grem preizkusit, kakšni so občutki, če skočiš - kako globoko že? - in odpreš zadnja vrata. Še prej pa si pritisnil na kljuko in ali se je vdala? Da. In odpreš pipo za vodo. Ali je pritekla? Da. In vendar vem, da bom to nekoč storil, ker pač spada k občudovanju meni najljubšega poglavja. Tokrat se zadovoljim z obiskom Joyceovega centra, kjer je med svetovnimi prevodi tudi Gradišnikov in ko varuhu knjižnice povem, da je preveden tudi Finnegan, si to pazljivo zabeleži. V gornjih sobanah pa se izpod razmajane železne postelje z razmetano posteljnino sliši tihi ženski glas, ki neutrudno ponavlja zadnje poglavje dublinske odiseje. In ne dočakamo poslednjih besed, ki so za neučakane napisane na skodelicah s spominki, hočem, da, hočem.